V zadnjih desetletjih so spomini postali ena izmed najbolj priljubljenih literarnih zvrsti. A osebne zgodbe so že od nekdaj del človeške narave. Stoletja smo si pripovedovali o svojih doživetjih, izkušnjah in občutkih. V sodobnem času pa se vse več ljudi odloča, da te zgodbe zapišejo. In res – zakaj ne? Vsak izmed nas nosi v sebi zgodbe, ki so vredne deljenja.
Razcvet spominov
V dobi družbenih omrežij in blogov je »razkrivanje« sebe postalo del vsakdana. Kot družba se vedno manj bojimo deliti svoje najdragocenejše trenutke, včasih pa tudi največje bolečine. Pripovedovanje zgodb torej še nikoli ni bilo tako priljubljeno ali pomembno.
Pred nekaj leti se je pokazala zelo naraščajoča želja mnogih, zlasti starejših, da bi se naučili, kako napisati svoje zgodbe. Res je – pisanje spominov je človeško dejanje, ki je lahko neverjetno lepa zapuščina, lahko zaceli težavno preteklost in celo obnovi vero v človečnost. To še posebej velja za tiste, ki se zavedajo, da je pred njimi manj let, kot so jih že preživeli.
Vaša zgodba ni nujno spektakularna
Verjetno si mislite »Moje življenje ni bilo tako bogato, zanimivo, da bi o njem lahko pisal/a«. A to preprosto ne drži. Veliko ljudi verjame, da mora spomin ali osebni esej govoriti o velikanskih podvigih – plezanju na Mount Everest, jadranju po svetovnih morjih, premagovanju velike tragedije ali soočanju z uničujočo boleznijo. Seveda so te teme lahko izjemno navdihujoče, a pogosto prav najmanjše stvari naredijo največji vtis.
Osebne zgodbe, ki najbolj odmevajo, se pogosto začnejo z majhnimi opažanji: vonjem bezga, jesenskim listjem na tleh, jutranjim snegom ali sprehodom po gozdu.
Za pisanje osebne zgodbe ni potrebno napisati cele knjige. Začnite z majhnimi trenutki, ki jih lahko vsakdo razume – nepozabne počitnice, težka izguba, strašljiva zdravstvena izkušnja ali prvi rojstni dan vašega otroka. V takšnih tematikah lahko vsak izmed nas najde svojo zgodbo.
Majhni trenutki, velike zgodbe
Lahko pišete recimo o martinčku, ki ste ga opazili vsak dan na vaši verandi med preživljanjem poletnega dopusta s svojo družino. Res je, lahko bi pisali o večjih, globljih temah – teh je bilo zagotovo veliko v vašem življenju. A namesto tega lahko pišete prav o teh malenkostih – o martinčku. O njegovem izgledu, o vajinih “pogovorih”, o poletnih počitnicah, o ustvarjanju, o otroškem smehu in veselju, zvoku morja ali šumenju borovih dreves, ki so vam nudili senco. En sam martinček je lahko čudovito izhodišče za veliko večje teme.
Ključ do dobre zgodbe je, da majhen trenutek povežete z univerzalno človeško izkušnjo.
Vaša zgodba je pomembna
Pisanje osebnih zgodb je vredno spodbujati, ker je bistvenega pomena. Potrebujemo te zgodbe, da nahranimo svoje duše. So temeljne za človeško povezanost. Že od prazgodovine, ko smo se zbirali okoli ognja, so zgodbe del našega obstoja.
Zgodbe, ki razkrivajo naše notranje svetove, so dejanja milosti, kot majhne molitve, ki nas povezujejo z božanskim. Spodbujajo razumevanje, prijaznost in strpnost, ne glede na to, kako dolgo nazaj so se zgodile ali kako tragične ali vesele so bile. Človeška povezanost je ključna za preživetje, pripovedovanje zgodb pa ni le temelj naše eksistence, temveč tudi naša nuja.
»Svet je poln čarobnih stvari, ki potrpežljivo čakajo, da se nam izostrijo čuti.” In čeprav avtor citata ni povsem potrjen, se v njem zagotovo skriva resnica.
Zatorej, izostrite svoje čute in pišite o tem, kar vam razkrivajo, kajti to, kar imate povedati, je prava čarovnija.
