Generalna skupščina Združenih narodov je 1. oktober razglasila za mednarodni dan starejših. Po svetu omenjeni dan obeležujejo od leta 1990. Tudi v Sloveniji se na ta dan opozori na odnos do starejših, domovi za starostnike imajo večinoma dan odprtih vrat, hkrati pa razne aktivnosti, s katerimi predstavljajo svoje delo in poslanstvo.
Hvalevredno pa je tudi, da že več let konec septembra in prvi dan oktobra v Cankarjevem domu poteka tridnevni festival za tretje življenjsko obdobje, ki je v prvi vrsti namenjen starejšim in medgeneracijskemu povezovanju.
Z odnosom do starejših smo blizu Evrope
Po podatkih raziskave Eurobarometer izpred dveh let skoraj polovica Evropejcev kar 47 odstotkov) meni, da se tudi v njihovi državi pojavlja slab odnos do starejših, velikokrat zanemarjanje in celo zlorabljanje. Podobno menijo tudi Slovenci. Rezultati seveda ne pomenijo, da 47 odstotkov Evropejcev grdo ravna s starejšimi, ampak da je tolikšen delež ljudi že slišal ali vedel za slab odnos.
Ne glede na to, da sta za obojestransko komunikacijo potrebna dva, torej ko govorimo o odnosu med generacijami, mlajši in starejši sogovornik, se moramo mlajši zavedati v naprej, kaj prinaša staranje. Še zdaleč ne samo nabiranje izkušenj in let, obujanje spominov na zlate čase, ko so starejši bili polni življenjske energije in imeli priložnosti (ki so jih lahko tudi izkoriščali) na vseh področjih življenja, ampak velikokrat tudi nemoč, osamljenost in – kar je vse huje videti tudi v Sloveniji – materialno pomanjkanje.
Osamljenost vodi v depresijo in zapiranje vase
Do osamljenosti pride žal zelo hitro. Aktivna populacija, ljudje, ki se vsak dan pehajo za zaslužkom, pa naj bo ta velik ali majhen, si velikokrat ne vzame časa niti za pogovor, kaj šele za redno druženje s svojimi starši ali vrstniki staršev. Neka starejša gospa, stara več kot 80 let, mi je prav v teh dneh potožila, kako postaja vse bolj osamljena, čeprav živi v hiši, kjer sta tudi družini njene hčerke in njene vnukinje.
»Dopoldan sem sama, popoldan, ko prihitijo ta mladi iz služb, oddrvijo v svoje prostore, kjer ali pospravljajo ali počivajo. Delajo še okrog hiše ali pa gredo h kom na obisk. Saj mi namenijo nekaj besed, a potrebujem več kot to.« Ker sama več ne vozi avta, je odvisna od drugih. Le stežka jih prosi, da jo občasno odpeljejo v mesto ali po nakupih, kjer bi se lahko srečala z vrstniki in poklepetala. Sami se ne spomnijo tega.
Nujna duhovna oskrba
Strokovnjaki opozarjajo, da so starejši prav zaradi osamljenosti in materialnega pomanjkanja pogosto najbolj potrebni nege in dodatne pozornosti. Ker pa je stopnja njihove storilnosti vse nižja, se največkrat zgodi ravno nasprotno. Namesto, da bi se jim bolj posvetilo, se jih postavi na stran, vse manjšo veljavo se jim da, kar je opaziti tako v družinah kot v širši družbi.
Spoštovanje starejših se žal prav tako vse bolj niža. Vsi bi se morali zavedati, da lahko sodelujemo, čeprav smo različni – tudi glede na starost. Prav ta različnost nam bi morala prinašati dobrobiti, ne pa, da nas ločuje. Sprejemanje drugačnosti, sprejemanje starostnikov v okolje še vedno aktivnih, pa tudi otrok, ni samo izraz spoštovanja do starostnikov ampak izraz spoštovanja nas samih.
Enostavno moramo sprejeti, da starejši poleg socialne in medicinske skrbi potrebujejo tudi duhovno oskrbo. Ta je velikokrat celo pomembnejša od drugih. Radi rečemo ‘Vse je v glavi’, ali pa, da je svet videti takšen, kot se počutimo oziroma kot ga vidimo z našimi očmi.
Torej, kako svet vidijo ljudje, ki smo jih hote ali nehote postavili na rob družbe, ljudje, ki jim ne namenimo niti petnajst minut dnevno, da bi jih povprašali, kako se počutijo, in da bi jim pomagali odgnati osamljenost s kakovostnim pogovorom ter jim izpolnili željo po snidenju z npr. starim prijateljem? Osamljeno, zapuščeno, odrinjeno. In ker se tako počutijo, tudi svet vidijo skozi njihovo perspektivo.
Različne oblike zlorab, celo nasilja ostajajo skrite
Opozoriti je treba tudi na nasilje do starostnikov, ki se vse pogosteje pojavlja tudi pri nas. Velikokrat ostaja skrito za tesno zaprtimi vrati domov, kjer živijo starejše in mlajše generacije skupaj. Starejše in onemogle se zanemarja v vseh pogledih, hkrati pa se njihovo nemoč in osamljenost izkorišča na vse mogoče načine. Prenašati morajo marsikaj: vse od žalitev naprej.
Žal marsikje prihaja tudi do udarcev, pretepov, jemanja denarja ali predmetov, ki so v njihovi lasti. V črni kroniki se vse pogosteje pojavlja nasilje nad starejšimi. Žal postajamo tudi v tem pogledu vse bolj evropski, vse bolj svetovni. Varuha za starejše že imamo? Odgovor poznate, bilo je zgolj retorično vprašanje.
