Gorski svet, ki je bil tisočletja nedotaknjen, so najprej obredli pastirji, lovci in oglarji. V zadnjem stoletju pa se je začel vse bolj odpirati.
Sprva so le redki občutili lepoto gora in uživali čare gorskega sveta, potem so se pa združili navdušeni ljubitelji gora in narave v planinske zveze, zgradili poti in zavetišča, označili poti, izdelali zemljevide in s svojo dejavnostjo naredili gore dostopne tudi drugim.
V zadnjih desetletjih pa še poudarjajo, da je gorski svet pomemben za oddih in počitek, turistične možnosti vse bolj silijo v ospredje, ceste, žičnice in dvigala so nam približala gorski svet prav do največjih višin.
Ta množični obisk gora ljudi, nevajenih gora, na žalost prinaša tudi obilico nesreč. Letno obišče gore milijon in 200 tisoč ljudi. Čim številčnejši je obisk gora, tem večje je število gorskih nesreč ter drugih odklonskih ravnanj (onasnaževanje okolja, tatvine, vožnja z motornimi vozili v Triglavskem narodnem parku ipd.).
Preprečevanje takšnih ravnanj sloni na ramenih vseh, ki obiskujemo gore.
Gore niso poligon za dokazovanje moči!
Namesto enodnevne dirke na vrh in nazaj, naj bo to raje dvodnevni izlet in uživanje v lepotah, ki nam jih nudi gorski svet.
Že dolga leta prevladujeta kot poglavitna vzroka nesreče zdrs in padec, sledijo pa še: telesna nepripravljenost, duševna nepripravljenost na turo, nepoznavenje terena in pomanjkljiva oprema, pa tudi odlomi oprimkov, stopov in skalnih blokov. Ta posebnost naših gora je posledica treh zaporednih zim z malo snega.
V skalah so zamrznile velike količine vode in naredile skale nevarno krušljive. Prav nesreče alpinistov oziroma plezalcev zahtevajo najbolj naporne in zahtevne reševalne akcije – tako za reševalce kot ponesrečence. V zadnji zimi pa beležimo tudi nesreče v snežnem plazu.
