Arheologi so namreč že na Kitajskem odkrili »tekstilno zadevico«, ki je bila stara okrog tisoč let, sam predmet pa je »nesramno spominjal na prednika današnjega modrca«. Svileni kos perila z naramnicami naj bi namreč pripadal bogatašinji iz dinastije Liao … Kaj se je kasneje dogajalo s tem zapeljivim ženskim spodnjim perilom je zavito v tančice skrivnosti.
Z gotovostjo lahko rečemo le, da se je tam nekje okrog 1500 in kakšno leto kasneje pojavil korzet, ki je bil v marsičem »nekakšen predhodnik ženskemu modrčku«. Zgodovina uči, da je korzet, ki je ženskam ožal pasove, »oprsje držal gor« in – dobesedno – jemal dih, s »trdo roko« uveljavila na svojem dvoru Katarina Medici. Korzet, ki je bil med ženskami mnogokrat močno osovražen (spomnimo se filmov, ko so korzet na vso moč zategovale debelušne služabnice, gospodarice pa so v njem komajda normalno dihale), pa je bil z moške strani, ker je očitno veselo vzpodbujal erotične fantazije, prav prisrčno sprejet v svetu mode. In tako je bilo nekako vse do prve svetovne vojne, do leta 1917, ko je ameriška vojaška industrija pozvala ženske, naj prenehajo kupovati korzete, ker država krvavo potrebuje materiale (žico, ki se je »skrivala« v samem tekstilu korzeta) za druge, vojaške namene, torej za »višje, državne cilje«.
Verjetno se ženske takrat ne bi podredile željam generalom, če že kakšnih petdeset let ne bi k »uničenju korzeta« pozivale različne ženske organizacije, ki so se borile za pravice žensk. V tem ideološkem boju so predstavnice večkrat javno izjavile, da naj dekleta vendarle odvržejo utesnjen korzet, ker je, baje, poguben za njihovo zdravje. Vendar pa tudi ti pozivi strastnih bork za pravice žensk pa ne bi padli na plodna tla, če Francozinja Harminie Cadolle v letu 1905 in kasneje mlada Newyorčanka Mary Phelps v letu 1914 ne bi ustvarili takšnih modrčkov, ki jih lahko brez sramu, tudi 100 kasneje, imenujemo za »prave in edine resnične prednike modernih modrčkov«.
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=m0xuSPvKqxM[/youtube]Za potrditev že napisanih besed naj dodamo, da so besedo »brassiere« prvič uporabljali že leta 1893 (takrat ko je Marie Tucek patentirala svoj »podpornik za prsi«), tekstilne obrtne delavnice, ki so se sramežljivo lotevale izdelovanja ženskega spodnjega perila, so isto besedo uradno uporabljale od leta 1904, kakor smo napisali v samem uvodu jo je leta 1907 uradno zapisala ena izmed najpomembnejših ženskih revij na svetu – Vogue, že štiri leta kasneje, torej leta 1911, pa 
se je beseda »brasiere« znašla v slavnem Oxford English Dictionary. Vse do leta 1930 pa je svet čakal, da smo dobili še ljubko pomanjševalnico za oboževani kos ženskega perila, »brassiere« je vendarle postal znameniti – in od moškega občestva oboževani – »bra«.
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=MzPwYCaq0Ms[/youtube]Vse od svojega »ponovnega rojenja« (spomnimo se Kitajcev), tam nekje pred 100 leti, pa vse do danes se je modrček (tako kot večina stvari na tej lepi zemeljski krogli) spreminjal, uspešno razvijal. Modrc je, na srečo moških, postajal vse bolj lep, luksuzen, glamurozen, šik. Podjetja (s svojimi razvpitimi blagovnimi znamkami) so prav tekmovala v ustvarjanju razkošnih kosov spodnjega perila. Modrček se je hitro prilagajal željam vseh žensk, modrc je kaj kmalu postal kos oblačila, ki se zna »obnašati tudi zelo individualno«.
Na Zahodu okrog 90 odstotkov vseh žensk nosi modrček (statistika pravi, da ima povprečna Evropejka pet do šest kosov tega intimnega oblačila), nekatere predvsem zato, ker mislijo, da je »obleči modrc« obvezen del obstoječih družbenih in kulturnih norm, nekatere druge ženske pa modrček oblečejo tudi zato, ker v njem vidijo čudovit modni dodatek, ki še tako lepo žensko naredi še lepšo, še bolj ženstveno (največkrat pa »bohotno baročno«). Seveda pa niti prve niti druge ženske ne pozabljajo, da nedrček nosijo predvsem zato, ker tako svobodneje hodijo ali tečejo, oziroma lažje (in predvsem brez večjih zdravstvenih težav) »prenašajo« lastne prsi.[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=uPvuFz1pDA0[/youtube]
