Božiček ali Dedek Mraz?

Po letu 1989, ko smo Slovenci po dolgih letih ponovno tudi javno praznovali božič, se je kot obdarovalec pojavil tudi Božiček. Prvič se je pojavil v Ljubljani leta 1990 pred knjigarno DZS, v nekaj letih je postal zelo priljubljen in huda konkurenca tradicionalnemu Dedku Mrazu. Oba srečujemo v trgovinah, na televiziji, v časopisih … Kar naekrat ne vemo več, kdo nam naj bi pravzaprav nosil darila? Kdo je bolj pravi, bolj slovenski? Božiček ali Dedek Mraz?

Mnogim se je zdelo, da Božička poznamo že »od zmeraj«, se pravi še iz časov pred drugo svetovno vojno, samo da nekaj časa ni smel k nam. Dedek Mraz pa je zaradi očitkov, da je le proizvod komunistične ideologije, začel precej izgubljati na svojem, prej odličnem ugledu.

Zdelo se je, da preveč spominja na življenje v starih »slabih« časih, še pred prihodom velecenjene gospe Demokracije. Božiček pa se je zdel tako nekako bolj naš – saj je vendar prišel iz Zahoda, h kateremu bi se tako radi prištevali, poleg tega pa izvira iz krščanstva in ni brezbožen ateist tako kot Dedek Mraz.

Na prvi pogled morda Dedek Mraz in Božiček – eden visok, suh in v beli, drugi pa malo bolj zaobljen in v rdeči opravi – delujeta precej različno, v resnici pa imata veliko skupnih točk. Pa poglejmo: oba imata belo dolgo brado, prijazne in tople oči, naokrog potujeta na saneh, ki jih vozi čreda severnih jelenov in oba nam prineseta bogata darila, prvi za novo leto, drugi pa za božič.

Dedek Mraz je za spoznanje bolj resen in asketski, Božiček pa s svojim veseljaškim ho, ho, ho in obilno postavo, kar kliče k uživanju. Oba pa imata še nekaj skupnega – v Sloveniji pred letom 1945 nismo poznali ne enega in ne drugega.

Od kod sta prišla? Če hočemo dodobra spoznati od kod izvirata, moramo začeti pri njunih predkrščanskih koreninah.

Solsticij in njegovi bogovi

Za vsa evropska ljudstva je pred prihodom krščanstva, je bil čas okoli zimskega solsticija (22. december) zelo pomemben, prazničen čas. Sonce simbolično umre, nato pa znova pridobiva na moči. Da bi soncu pomagali k ponovnemu rojstvu, so naši predniki kurili kresove in prižigali luči.

V času okrog zimskega solsticija je »domovalo« mnogo staroveških bogov in božanstev. 25. decembra se je rodila skandinavska boginja Freiya, v isti skupini solstijcijskih bogov naj bi bila tudi slovanski bog Svarog in njegov sin Svarožič. Oba sta povezana s soncem, svetlobo, ognjem: Svarog naj bi kot bog neba skoval nebeško sonce, Svarožič pa je bil bog ognja.

Na lik Božička je morda vplival tudi največji skandinavski bog – veliki Odin, ki je v zlati kočiji, ki sta jo vodila dva konja, dirjal po nebu. Legenda pripoveduje, da se je Odin včasih vozil po nebu tudi na saneh, ki so jih vlekli severni jeleni in je sčasoma ob solsticiju nosil tudi darila. Podobnosti z Božičkom je še več – v hišo je vstopal skozi luknjo za dim, kasneje pa skozi dimnik.

Krščanstvo je v solsticijski čas »pametno« umestila praznovanje božiča, stari bogovi so bili pregnani iz njeihovi prestolov, nadomestil jih je krščanski bog.

Sredozimski obdarovalci

Stare poganske bogove so v vsakdanjem ljudskem verovanju nadomestila nižja bitja – demoni, duše prednikov, duhovi, škratje …, ki so bila sprva temačna, divja in so ljudem rada nagajala in jih strašila, sčasoma pa so se spremenila v bolj prijazne sredozimske obdarovalce.

Takšna je naprimer baltsko-ruska snežna in božična vila Kolyada, ki prinaša igrače otrokom, ki ji pojejo, pa francoska teta Arie (Aunt Arie). Le ta je bila nekoč Ledena gospa in Starka zima in je precej grdo a prijazno bitje, z rumenim obrazom, štrenami in enim samim zobom. Čeprav po račje stopiclja, vsako zimo prinaša darila in to skozi dimnik.

V Nemčiji poznajo Knechta Ruprechta, ki je naokrog nosil težko vrečo ali koš z daril, zraven pa še šibo za poredne otroke, zato med njimi ni bil preveč priljubljen. Toliko bolj pa je priljubljena Befana, ki jo Italijani imenujejo tudi Božična mati, čeprav po zunanji podobi bolj spominja na čarovnico. Za sabo vleče vrečo, polno oglja in premoga, ki sta namenjena porednežem. V Italiji je postala Befana glavna obdarovalka, saj pri njih niso poznali ne Miklavža, ne Božička.

Na arktičnih področjih poznajo vse do danes sredozimskega obiskovalca – šamana, ki je mešanica duhovnika in vrača, ki se je spuščal z neba, da bi ljudi nagradil ali jih kaznoval. V hišo, prav tako kot cela vrsta njihovih »sorodnikov«, vstopajo skozi dimnik.

Za doseganje transa so obredno uživali strup rdeče mušnice, ki je po mnenju nekaterih strokovnjakov s svojo rdečo-belo podobo vplivala na podobo Božička. Nasploh naj bi bila rdeča mušnica najljubša halucinogena droga evropskega severa. Vsebuje ibotensko kislino in muskimol, ki sta v pravih količinah povzročala trans. Nekateri strokovnjaki so celo prepričani, da so s tem povezani tudi Božičkov pozdrav ho, ho, ho (ki naj bi imel izvor v evforičnem smehu ) in videnja »letečih jelenov«, ki jih danes poznamo kot del Božičkovega spremstva.

Krščanstvo pa je namesto vseh teh obdarvalcev ponudila svojega – sv. Miklavža, ki je ponekje postal glavni sredozimski obarovalec, drugje pa so se arhaični sredozimci obdržali vse do danes, nekateri izmed njih pa so začeli deliti darila prav na božič in so tako vplivali na nastanek Božička.

Stari evropski božični obdarovalci

Zelo stari mitski bitji sta Nisse na Norveškem in Tomte na Švedskem. To sta škrata, ki varujeta pola, travnike, ljudi in živali. V zameni pa potrebujeta zavetje v domači hiši in na sveti večer skledo ovsene kaše. Skozi stoletja je njuna vloga naraščala in sta začela prinašati božična darila.

Na Islandiji poznajo Jula Sveinarja, kar pomeni Tisti, ki liže lonce in Tisti, ki kuka skozi okno, darila pa nosijo Božični fantje, ki so bili sprva oblečeni kot vsak Islandčan, v 20. stoletju pa so prevzeli rdeča oblačila. Na Finskem poznajo Joulupukkija, kar prevajajo kot »oče Božič«, ki živa na vrhu gore Korvantunturi na Laponskem.

Nemške otroke pa na Božič obdaruje Christkindl – Jezušček. V Angliji so poznali očeta Božiča, ki pa puritancem ni bil pogodu in so se ves čas trudili, da bi ga pregnali. Vendar jim ni uspelo. Iz resnega očeta Božiča se je spremenil v veseljaka s kozarcem v roki, kasneje pa je ponovno postal ves »svet«. Njegova podoba je kolebala od tiste po krščanskih merilih pa do tiste po merilih v duhu tedanjega časa, ki ga je že močno zaznamoval rastoči kapitalizem.

V naših krajih božičnega obdarovanja niso poznali, razen v krajih pri Trstu. Tam je skozi dimnik darila na sveti večer metal sam »Božič«. Otroci so ga nestrpno pričakovali že takoj ko se je stemnilo in skozi dimnik jim je vrgel orehe, jabolka, pomaranče, peresa, zvezke in podobno.

Rojstvo modernega Božička

Božiček pa se ni razvil, kot bi bilo morda logično, iz enega od zgoraj omenjenih bitij, ampak iz krščanskega obdarovalca Sv. Miklavža ali Saint Nicholasa (skrajšano Saint Nick ali Saint Klaus). To se je zgodilo v ZDA, ki je kot država z le malo tradicije sv. Nikolasu dala povsem novo podobo in tudi ime.

Prvi, ki je imel zato velike zasluge, je bil John Pintard, ugledni newyorški trgovec in javni delavec. Imel je izjemen smisel za tradicijo, stare šege in navade (bil je tudi ustanovitelj Newyorškega zgodovinskega društva in pobudnik za praznovanje 4. julija, rojstnega dneva Georga Washingtona, ki se je kasneje spremenil v dan neodvisnosti). Obudil je duha Sv. Nikolaja – Miklavža, ga razširil po New Yorku in kasneje po ZDA.

Leta 1810 je natisnil posebno brošuro, ki jo je sponzoriralo njegovo društvo, s sliko sv. Miklavža, ki 6. decembra otrokom prinaša darila. Slika je bila opremljena z besedilom v stari holandščini: Sancte Claus, goed heykig Man. Miklavž je ponoči napolnil nogavice, ki so visele ob kaminu z igračami in drugimi dobrotami. Datum obdarovanja je Pintard vseskozi spreminjal, od 6. pa do 25. decembra, vendar s samim božičem še ni bilo povezano.

Istočasno pa je leta 1819 izšla knjižica z naslovom Sketch Book, katere avtor Irving Washington – prav tako član Pintardovega zgodovinskega društva – je v njej poleg dveh zgodb objavil tudi pet zgodbic o božiču, v katerih omenja tudi sv. Nikolasa – Miklavža. V neki pesmi, ki je izšla leta 1821, je sveti Nikolas prvič obdaroval otroke na božični večer, pripeljal pa se je že s sanmi, ki jih je vlekel le en jelen. Še vedno pa to ni bil Božiček – Santa Claus, kot ga poznamo danes.

Za njegovega »očeta« velja Clement Clark Moore. Dr. Moore je bil Pintardov prijatelj, drugače pa profesor hebrejščine in grščine, ki je leta 1822 za svoje številne otroke napisal pesmico Božiček na obisku. (v izvirku The Night Before Christmas), ki je postala velika nacionalna uspešnica. Božiček se imenuje še Saint Nick, ima pa že danes znane Božičkove atribute: širok, dobrodušen obraz, rdeč nos in obilen trebuh. Poleg novega videza, se je od »starega« evropskega Božička oziroma Miklavža razlikoval še po večji demokratičnosti in liberalnosti. Prihajal je brez parkeljnov in drugih demonov, brez šibe, obdaroval pa je brez spraševanja, molitvic in recitiranja pesmic.

Razvoj Božička pa še je še nadaljeval. Pri tem je imel pomembno vlogo karikaturist Thomas Nast (slikar in pionir politične karikature), ki se je posvetil samo risanju Božička. Njegova najbolj slavna ilustracija je tista iz leta 1881. On je bil tudi tisti, ki je Božička proti koncu 19. stoletja začel upodabljati v temnordečih oblačilih, kajti prej je tudi glede tega vladala zmeda, saj je nosil oblačila različnih barv.

Božičkova pot do najslavnejšega obdarovalca

Božiček je torej »nastal« iz dolga stoletja najbolj popularnega obdarovalca – sv. Miklavža. A da ga je celo presegel, mu je poleg njegove nove hudomušne in dobrovoljne podobe pomagala še ena povsem nova lastnost – njegov »poslovni talent«. Šalo na stran, resnica pa je, da je za svetovno popularnost Božička »kriva« predvsem želja po čim večjem zaslužku.

Američani so namreč kmalu ugotovili, da je treba Božička uporabiti v trgovini. Že v sredini 19. stoletja so po trgovinah začele nastajati nekakšne Božičkove centrale. V eni izmed prvih, se je do presenečenih obiskovalcev spuščal kar skozi dimnik nad vrati trgovine in seveda lastniku prinesel velik uspeh. Kmalu je prišlo do pravega razcveta božične trgovine. Trgovine so decembra okrasili z božičnim okrasjem, odprte so bile dalj časa in kmalu je bil december po zaslužkih najboljši mesec v letu.

Pot Božička iz trgovin v domove in človeška srca (ali podzavest) pa ni bil tako enostavna. Eden izmed »Božičkov«, ki je k temu veliko prispeval je bil znameniti škotski izseljenec po imenu Edgar, ki ga je najela neka trgovina in je s svojo visoko, obilno postavo, belo brado, toplim glasom in nalezljivim smehom povzročil pred trgovino dolge vrste staršev in otrok, ki so ga želeli videti.

To je vplivalo na druge veleblagovnice po Ameriki, ki so na prehodu v 20. stoletje večina imele »Božičkove oddelke«. Božička so posadili na prestol, otroci in njihovi starši – kupci pa so ga pridno obiskovali. In čim bolj je potrošništvo postajalo vodilna ideologija družbe, tem bolj uspešen je bil Božiček. Da bi v božičnem času ljudje lahko čim več zapravili, se je pojavil tudi »božični bonus«, ki so ga zaposleni dobili kot darilo za Božič.

Dokončno pa je Božiček prišel v vsak ameriški dom s Coca Colo. To podjetje je leta 1930 Božička uporabilo v svojem oglasu in sicer s sloganom:« Najbolj zaposlen človek na svetu prihaja z nasmeškom. Oddih, ki osveži.« Njihov propagandni artist Sundblom, je dobil nalogo, da ustvari Božička po človeški podobi – Božičkov obraz, ki ga danes pozna ves svet, je bil prvič objavljen leta 1931.

Božiček je nosil velik rdeč plašč, obrobljen z belim, okrog pasu pa je imel debel usnjen pas. Nekaj kasneje je dobil Božiček še značilno rdečo kapo, z belim cofom. Bil je, kot že poprej, precej obilnega obsega, z valujočo belo brado in rdečimi lici. Manjkali niso seveda niti obvezni severni jeleni in kupi igrač za otroke. Popolna novost pa je bila seveda obvezna steklenica Coca Cole.

Božiček se je z ameriškim vplivom širil po svetu, posebej hitro še v angleško govoreče dežele. Morda je k temu pripomogel tudi blišč ameriškega načina življenja, ki je bil ideal sreče in uspeha v mnogih državah. Le te so Božička prevzele kljub temu, da so imele že svoje sredozimske obdarovalce.

Božiček je v primerjavi z njimi se je morda zdel bolj bleščeč, dobrosrčen in liberalen (šibo za kaznovanje porednih otrok je pustil sv. Miklavžu), predvsem pa je večji obdarovalec. Če so njegovi predhodniki nosili otrokom orehe in jabolka, seveda – če so bili med letom pridni, je Božiček precej bolj radodaren – nosi računalnike, kolesa, smučarsko opremo … in obdaruje vse po vrsti: otroke, starše, babice in dedke, ne pozabi pa niti na hišne ljubljenčke – je obdarovalec povsem po meri potrošniškega duha modernega časa.

Dedek iz Rusije

Dedek Mraz ima podobno kot njegov brat Božiček skoraj prav tako dolgo in raznoliko zgodovino. Ni nastal šele v času sovjetske (komunistične) Rusije, kot je večkrat domnevano, saj je obdaroval ruske otroke, ko so tej deželi vladali še carji. Njegov izvor pa je še starejši – indoevropski. V Rusiji je bil Dedek Mraz moški pol Babuške, znamenite sredozimske obdarovalke, ki se je obdržala vse do današnjih dni.

Deda Moroza zato ljubkovalno imenujejo tudi Deduška. Po starodavnih izročilih se je menda Mraz nekega lepega dne, ko je bil že hudo naveličan dolgočasnega in mrzlega življenja daleč na severu, napotil po svetu. Potoval je po svetu in navduševal ljudi s svojimi »ledenimi sladkarijami«, vendar se ni mogel nikjer ustaliti. Nekega dne pa je prišel v Veliki Ustjug, kraj, ki ima v grbu podobo njegovega brata Vodnarja. To se je zgodilo na zimski solsticij – 22.decembra. Takrat je priredil bogato gostijo, na katero je povabil vse vaščane.

Indoevropske korenine

Po drugih starih legendah pa dedek Mraz še zdaleč ni bil taka dobričina. V časih pred krščanstvom naj bi ga imenovali Varuna, simboliziral pa je kaos in smrt in bil nekakšen antipol Mitre, ki je bil simbol sonca, svetlobe in reda. Varuna še zdaj poznajo kot enega izmed bogov v hinduizmu, kar nedvomno kaže na indoevrpske korenine Dedka Mraza. V vedski filozofiji je bog neba in vsevedni vzdrževalec sveta. V hinduizmu je bog morja in zavetnik zahodne strani neba. Njegovi barvi sta modra in bela.

Ko je Rusija v 10. stoletju sprejela krščanstvo, se je Varun prelevil najprej v Trojana, ki je imel tri glave in bil car, kasneje v Sv. Nikolaja in nazadnje v dedka Mraza.

Še danes pa v opravi Dedka Mraza lahko razberemo poganske korenine: bela srajca in vezenja ostajata simbol kraljestva smrti in mrtvih, kristalna palica je nekakšno žezlo bogov in ima zato tudi magične lastnosti. Dedek Mraz otroke ne le nagrajuje, ampak tiste poredne tudi kaznuje ali vsaj pokara.

Starejša leta Dedka Mraza

Mlajša zgodovina Dedka Mraza se je začela podobno kot Božičkova, v 19. stoletju, ko je ruski pesnik Nikolaj Nekrasov napisal pesem o Mrazu – rdečem nosu. Dedku Mrazu se je nato pridružila še Sneguljčica, ki naj bi bila po nekaterih razlagah kar njegova hčerka in naj bi poosebljala pomlad. Spremljali so ga severni jeleni in še druga pravljična bitja.

Po zmagi boljševistične revolucije v Rusiji, so novo leto in božič razglasili za boržuazna praznika, kasneje pa so morali popustiti in so novemu letu dali svoj blagoslov. Tudi Dedek Mraz se je izkazal za trdoživega in dočakal razpad Sovjetske zveze in danes je v Rusiji popularen bolj kot kdajkoli prej. Dobil je celo svoj stalni naslov in sicer v že prej omenjenem Velikem Ustjugu, ki leži kakih osemstvo kilometrov severovzhodno od Moskve. V času novega leta pa potuje po Rusiji in nosi darila.

Izvozni artikel

Po letu 1945 je Dedek Mraz postal eden izmed sovjetskih izvoznih artiklov, ki se ga v državah pod sovjetskim vplivom, niso mogli ubraniti. No, v pravoslavnih deželah se ga niti niso preveč branili, toliko bolj pa v katoliških. V bivši Čehoslovaški se je pojavljal le v ozkih partijskih krogih, enako se mu je godilo na Poljskem. V Srbiji in Makedoniji pa so ga dobro sprejeli in ga še danes radi sprejemajo. Kako pa je bilo v Sloveniji?

Tudi pri nas so po letu 1945 »kratko potegnili« vsi verski prazniki. Nova oblast sprva božiča ni direktno prepovedala (to je storila leta 1952), je pa storila vse, da bi izginil v pozabo. Prav tako se je godilo sv. Miklavžu. Oblast je organizirala bučna praznovanja novega leta imenovana Novoletna jelka, ki naj bi nadomestila praznovanja božiča, namesto »starega klerikalca« Miklavža pa so uvajali Dedka Mraza.

Da bi se kar najbolje in najhitreje uveljavil so začeli organizirati obdarovanja Dedka Mraza v vseh delovnih organizacijah, šolah in vrtcih. Poudarek je bil na tem, da se je Dedek Mraz karseda razlikoval od Miklavža. Vsem otrokom je nosil enaka darila in obdarovan naj bi bil prav vsak otrok. Dedek Mraz tistega časa je bil čisto bel: nosi belo kučmo, bel plašč in rokavice in bele škornje. Bil je dobrodušen, obraz mu je krasila bela brada, s sabo pa je vseeno nosil gorjačo (!).Kasneje pa je doživel povsem specifičen – slovenski – razvoj.

Slovenski Dedek Mraz

Ko je prišlo do spora z Sovjetsko zvezo, so mnogi mislili, da bo Dedek Mraz, hitro odšel nazaj v severne kraje, odkoder je prišel. Vendar se je obdržal, nekaj gotovo tudi po zaslugi znanega slikarja Maksima Gasparija, ki je Dedka Mraz upodobil, vendar ga je pri tem precej poslovenil – dobil je sivobele lase in slovensko polhovko, za katero mu je zataknil zimzeleno rastlinje in pisane trakove. Oblečen je v ovčji kožuh, ki je ob robovih okrašen s slovenskimi ljudskimi ornamenti (npr. gorenjski nageljni). Obut je bil v črne ali rjave, kasneje pa spet bele škornje, na hrbtu pa ima velik slovenski koš, poln daril. Na nekaterih podobah pa kadi tudi pipo.

Tako je Dedek Mraz dobil povsem novo – slovensko podobo. Po informbirojevskem sporu naj bi Dedek Mraz prihajal nekje izpod Triglava. Iz bolj strogega in belega ruskega Dedka, se je spremenil v dobrosrčnega gorenjskega očanca, oblečenega v kožuh in druge dele narodne noše, ki ob srečanju z otroki pove kakšno duhovito misel, jih malo pokara, malo posvari, na koncu pa prav vsem razdeli darila.

Njegovo spremstvo je bilo obsežno – gozdne živali, palčki in druga pravljična bitja, v njem pa so se pojavila tudi arhaična slovenska mitološka bitka kot Pehta, pa tista bolj novega datuma kot npr. Kekec. Tako »udomačen« je postal priljubljena figura tako med otroki kot med odraslimi.

Nastala so številna literarna dela, pesmi, radijske in televizijske igre, v katerih je bil Dedek Mraz glavni junak. Najbolj znana je gotovo pesem, ki jo je napisal in uglasbil Janez Bitenc in gre takole: »Siva kučma, bela brada, topel kožuh, zvrhan koš …«, ki jo pozna skoraj vsak Slovenec.

Huda konkurenca

Dedek Mraz je ostal priljubljen vse do danes, ko mu družbo dela ameriški Božiček. Čeprav se mogoče zdi, da sta si prav ta dva dobrosrčna moža največja tekmeca, temu ni tako. Ne smemo pozabiti namreč na njunega »očeta« Sv. Miklavža, ki se je po 45 letih, ko je bil nezaželen, ponovno vrnil tudi v naše kraje in postal vsaj tako popularen kot je bil poprej, če ne še bolj. Kdo bo v tem »boju« zmagal, je težko napovedati, verjetno pa je, da se bodo dobri možje v taki ali drugačni obliki ohranili.

Zakaj? Nekateri strokovnjaki menijo, da je ti možje predstavljajo arhetip avtoritete, dobrotljivosti in modrosti naših prednikov, ki ga imamo zapisanega v naši podzavesti. Čeprav vemo, da v resnici ne obstajata, imata Božiček in Dedek Mraz svoj naslov (in ne samo enega), v decembrskih dneh, ko ju nenehno srečujemo, se nam to zdi, nekaj najbolj običajnega. Uživamo, ko gledamo male otroke, kako željno ju pričakujejo in jim razlagamo njuno zgodbo. Lahko bi rekli, da je zgodba o Dedku Mrazu oziroma Božičku, najboljša pravljica vseh časov, njena glavna junaka pa sta neke vrste novodobni božanstvi.

In za konec

Če imamo morda odrasli načelne pomisleke glede Dedka Mraza ali Božička, jih otroci prav gotovo nimajo, saj so veseli prav vseh dobrih mož in njihovih daril. Roke pa si manejo tudi trgovci, saj ljudje vsako leto za darila zapravijo astronomske vsote denarja. To pa je že druga zgodba.