Naselbino na s kozami poseljenem skalnatem otoku so zaradi velikega števila kozjih staj Rimljani poimenovali Capris, kasneje pa Insula Capraria. Skozi stoletja so tudi ostali vladajoči narodi pustili svoj pečat in mestu dajali različna imena: sredi šestega stoletja so ga Bizantinci poimenovali Justinopolis, za oglejske patriarhe je bil Caput Histiae (glava Istre), Benečani pa so po osvojitvi mesta v 13. stoletju ime spremenili v italijansko obliko Capodistria, katere slovenska inačica je Koper.
Najdlje so vladali Benečani
Dobro lego, ki je omogočala hiter razvoj mesta, so najbolje izkoristili Benečani, ki so Kopru med več kot 500-letno vladavino dodelili vpliven položaj na območju Istre. V času beneške republike je bilo mesto pomembno trgovsko pristanišče, v nekaterih obdobjih tudi močnejše od Trsta. Koprčani so trgovali predvsem s soljo, ki so jo pridelovali v solinah, ki so se razprostirale od otoka do zaledja. V tem obdobju je mesto doživelo tudi precejšen kulturni razcvet, predvsem v slikarstvu in glasbi. Po propadu Beneške republike konec 18. stoletja so Koprčani prešli pod Napoleonovo cesarstvo, nekaj let kasneje pa pod Habsburško monarhijo, ki je mestu vladala vse do 1. svetovne vojne. V tem obdobju so se okrog mesta znatno skrčile soline, ki so bile dokončno opuščene leta 1912. Med obema vojnama je mesto pod vladavino Kraljevine Italije popolnoma izgubilo otoški videz. Šele po podpisu Londonskega memoranduma leta 1954 je Koper pripadel takratni Jugoslaviji vse do slovenske osamosvojitve.
Staro mestno jedro
Mesto je bilo preko glavnih Mudinih vrat (edina ohranjena mestna vrata od nekdanjih dvanajstih) z zaledjem povezano le z lesenimi mostički. Če se skozi znamenita renesančna vrata sprehodimo na Prešernov trg, pritegne pogled baročni Da Pontejev vodnjak iz leta 1666. Ker je imelo otoško mesto pogosto težave s pitno vodo, so poleg mostu napeljali leseno cev, ki je oskrbovala meščane s pitno vodo iz primorskega zaledja. O pomanjkanju vode pričajo številni vodnjaki po mestu. Na trgu Brolo so v podzemlju zbirali deževnico za krizne čase za vse meščane, bogatejše plemiške družine pa so seveda imele svoje vodnjake.
Od Prešernovega trga nas pot pelje po Župančičevi ulici, s katere se na desni strani po nekaj stopnicah dvignemo na najpomembnejšo Čevljarsko ulico (Callegaria), ki je že stoletja dom trgovcem in obrtnikom. Na koncu ulice se nam pogled odpre na čudovit Titov trg, včasih imenovan Platea Communis, ki še danes velja za enega najlepših srednjeveških trgov na nekdanjem beneškem prostoru. Pretorska palača, v času Beneške republike mestna hiša, je najdragocenejši arhitekturni spomenik Kopra. Danes prenovljena palača se lahko pohvali s sejno dvorano in poročno sobo, v kateri si zadnjih nekaj let mladi Koprčani vse raje rečejo (usodni) da. Na zahodni strani palače stojita Foresterija (nekdanji hotel za županove goste) in Armerija (včasih skladišče orožja). V 18. stoletju v eno stavbo združeni hiši sta danes sedež Univerze na Primorskem. Na severni strani trga stoji Loža, ki je bila namenjena meščanom za razpravljanje o mestnih zadevah. Sredi 15. stoletja zgrajena v beneškem slogu, danes čaka na temeljito prenovo.
Dimnikarska pestrost
Koprska stolnica Marijinega vnebovzetja je ena izmed največjih na slovenskem prostoru in se lahko pohvali s kar desetimi oltarji. Mešanica gotskega in renesančne sloga na pročelju in priključenega zvonika ji daje prav poseben videz. Najbolj znani dragocenosti v cerkvi sta velika oltarna slika Marije z otrokom na prestolu in svetniki, delo znanega slikarja Vittoreja Carpaccia, in kamniti sarkofag zaščitnika Kopra, Sv. Nazarija. Koprski zvonik z enim od najstarejših zvonov na Slovenskem je včasih stal samostojno in služil kot obrambni mestni stolp, kar nakazuje njegova oblika, ki kaže poteze romanske arhitekture. Šele kasneje je bil priključen stolnici in dobil funkcijo zvonika. Do razgledne točke na višini 43 metrov vodijo 204 stopnice.
Od Titovega trga se spustimo po Kidričevi ulici, kjer se nekje na sredi nahaja baročna palača Belgramoni – Tacco, ki je danes sedež Pokrajinskega muzeja Koper. Dve imeni nosi, ker jo je član družine Belgramoni v eni kvartopirski noči zaigral, zato je njegova palača prešla v last družine Tacco. Ko je zadnji član družine umrl je občina palačo namenila za kulturno dejavnost. Ulica nas navzdol pripelje do Carpacciovega trga na katerem sta znamenita gotska Carpacciova hiša iz 14. stoletja in Taverna, nekdanje skladišče soli Sv. Marka, ki je danes večnamenski prireditveni prostor.
Koper je znan tudi po svojih dimnikih. Če vam pogled seže visoko na strehe starih hiš boste opazili da si niti dva dimnika nista enaka. Včasih so bili obrtniki, ki so gradili dimnike pravi mojstri, saj je močna burja zahtevala posebno tehniko gradnje.
Koper danes
Z vzpostavitvijo pristanišča v letu 1957 doživlja mesto s svojo okolico močan razvoj. Za gospodarstvo je prav tako pomembno koprsko zaledje, kjer se domačini preživljajo s pridelavo olivnega olja in vina (refošk in malvazija), ki je zelo cenjeno tako doma kot drugod. Vse večji razvoj pa je v storitvenem sektorju, najbolj na področju nepremičnin in turizma. Zadnja leta je Koper kot turistično destinacijo dvignila izgradnja potniškega terminala in prihod križark, ki so si Koper izbrale kot zanimivo postojanko.
Za ogled mestnega središča in njegovih glavnih znamenitosti potrebujete le dobri dve uri, za sprostitev pa se zapeljete le tri kilometre daleč do naravnega rezervata Škocjanski zatok, ki je z vidika varstva narave in varstva ptic pomembna točka za trajnostni razvoj mesta in zaledja. Seveda pa ne gre dvomiti, da ste prišli v Koper zaradi morja. Kopate se lahko v enem od dveh naravnih kopališč ali pa skočite v vodni park hotela Žusterna in tako v Kopru prebijete cel dan.
Naravni rezervat Škocjanski zatok
Škocjanski zatok je nastal, ko so zaradi padca cen soli opustili solinarstvo in soline izsušili ter preuredili v kmetijska zemljišča. Tako so hkrati koprski otok povezali s celino in ustvarili Škocjanski zaliv med Koprom in Ankaranom. Ko so začeli v 50. letih prejšnjega stoletja graditi Luko Koper, širili so jo v smeri severovzhoda proti Ankaranu, pa je postajal Škocjanski zaliv vse bolj zaprt, postal je zatok. Kot državni naravni rezervat je območje s 122 hektari površine zavarovano od leta 1998. Naravni rezervat, pravzaprav mokrišče, je izredno bogato z rastlinskimi in živalskimi vrstami (220 vrst ptic, 18 vrst rib, žabe, različni plazilci, med sesalci pa različne miši in podgane, pa poljski zajec, jež, nutrija in lisica). Naravni rezervat je za kulturne obiskovalce, ki spoštujejo kodeks rezervata in si ga ogledujejo v miru ter hodijo samo po označenih poteh, odprt vsak dan od sončnega vzhoda do zahoda. Vstop je seveda brezplačen, pripravljajo pa tudi vodenja za večje skupine. Zaenkrat lahko pridete do rezervata le na Bertoški bonifiki. Z avtoceste Bivje - Koper zavijete na izvozu Bertoki in zavijete proti bazi AMZS. Na drugi strani hitre ceste zavijete v prvem križišču levo.
