Pred prazniki in med samimi prazniki se, sploh v družinah z majhnimi otroki, vzpostavi odnos do psov in mačk, ki kaže na to, da jih jemljemo samoumevno, kot igračke, ne pa kot živa bitja. Mamice in očetje popustijo in gredo v prazničnem duhu v trgovino ali k rejcem po malo kosmato živo kepico, nekateri tudi v azile.
Kupijo ali vzamejo k sebi jih kot igračke, s katerimi se bodo igrali kratek čas, potem pa, ko bodo imeli drugo delo, jih bodo odvrgli za plot, odpeljali v gozd in tam pustili. Ali pa, če bo sreča na strani živali, odpeljali v azile ali zavetišča za živali.
Domače živali, predvsem mačke in psi, so naši zvesti spremljevalci, ki nam poleg svoje pozornosti nudijo še veliko več kot igro: prijateljstvo, zvestobo, prijaznost, družbo, … Ne nazadnje pa je lahko njihova družba in njihova pomoč tudi del psihoterapevtske pomoči, celo za pomoč slepim in invalidom.
Dr. Erih Tetičkovič, sicer svetovno znan nevrokirurg, predsednik mariborskega društva za zaščito in varstvo živali, ki je po dolgih letih končno izborilo v Mariboru azil za živali, pravi: »Zavedati bi se morali ves čas, da smo vsi otroci matere Zemlje, ne da se samo občasno spomnimo nanjo in na druga bitja na njej.«
Marketinške poteze filmarjev in ljubezen do živali
V času pred prazniki televizijske hiše predvajajo družinske filme, v katerih so predvsem živali predstavljene na prikupen, smešen in vabljiv način. Pa ne samo televizijske hiše, tudi filmska industrija da velikokrat v tem času na trg nov film ali celovečerno risanko, ki privablja gledalce v kinoteke.
Dr. Tetičkovič se spomni filma 101 dalmatinec, ki je v kino privabil na milijone ljudi po svetu. Tik za tem pa so ljudje, navdušeni nad prikupnimi belimi psički s črnimi pikami in ‘pritisnjeni’ v kot ob poplavi plišastih psičkov in drugih igrač na temo tega filma, kupovali dalmatince zase in za svoje otroke kot za stavo.
In kje je bila čez dva meseca, ko se je evforija z dalmatinci nekoliko polegla, ljudje pa so ugotovili, da morajo za pse tudi skrbeti, če jih že imajo? Na poti v zavetišča! Če so imeli psi srečo. Dr. Tetičkovič pravi, da so filmarji zlorabili praznike in začetno ljubezen do živali. No, ljudje pa vsekakor pred nakupom niso dobro premislili o odgovornosti do živali.
Treba je biti odgovoren
Dr. Tetičkovič pravi, da bi bilo bolje za družine z majhnimi otroci, da najprej razčistijo pri sebi, zakaj bi radi imeli psička ali muco. Potem pa, seveda, da se poučijo, kako je treba na primeren način skrbeti za žival. Konec koncev si lahko skrb za žival družinski člani razdelijo in ji nudijo vso potrebno ljubezen. Žival pa bo to vračala na svojstven, ljubezniv in skrben način.
Prihod novega člana – odhod živali?
Pri nakupu, pa tudi kasneje, ko je žival že nekaj časa pri hiši, je izredno pomembno, ali družina pričakuje novega člana, majhnega otroka. Takrat živali ne smemo vreči iz hiše ali jo v taki meri zapostavljati, da bo zanemarjena in na koncu zapuščena, neljubljena, ampak ji je treba novega družinskega člana predstaviti na primeren način.
Naj žival ve, da jo imate še vedno radi, to ji pokažite. Dr. Tetičkovič pravi, da pse ali mačke v določenem trenutku žal velikokrat napačno postavijo na stran, namesto da bi vzpostavili dobro ravnovesje med vsemi družinskimi člani in živaljo: »Žival je najboljši poslušalec otroka, otrok pa psihomotorno dosti prej dozori ob stiku z živalmi kot tisti, ki nima stikov z živalmi.«
Starostnik in domači ljubljenci
Pes in mačka, ki čutita ljubezen in naklonjenost v družini, bosta znala to tudi vračati. Tak odnos se še posebej vidi pri starostnikih, kjer kosmata živalca na štirih nogah včasih nenadoma postane edina družba.
Najprej družba, nato že terapija
Dr. Tetičkovič povzema citat: »Kadar božam kožo svoje živali, je, kot da božam svojo dušo.« Če razložimo z npr. medicinskega vidika, pravi dr. Tetičkovič, je na svetovnem kongresu o možganski kapi Erika Friedman povedala, da je nevarnost za ponoven možganski infarkt kar devetkrat manjša pri ljudeh, ki imajo pristne stike z domačimi živalmi, predvsem mačkami in psi. Torej – božajte svojega psa in mačko, imejte ju v naročju, pogovarjajte se z njima in – bolj zdravi boste.
Terapija z živalmi v domove za starostnike
Ena od želja dr. Tetičkoviča je, da bi v mariborski univerzitetni klinični center in v domove za starostnike pripeljali pse in mačke, tako da bi zaživele ‘Tačke pomagačke’, s katerimi bi uvedli redno terapijo z živalmi za obolele in ostarele paciente, pa tudi otroke.
Ob stiku z živalmi se namreč zniža krvni pritisk, prav tako raven holesterola, itd. Zakaj jim torej ne bi pomagali pri zdravljenju na naraven način – s tikom z živaljo. »Ker pa predvsem ostareli in oboleli ne morejo priti do zavetišč za živali, da bi tam božali in sprehajali pse in mačke, je takim ljudem treba stopiti naproti in pripeljati živali v domove za ostarele,« povzema dr. Tetičkovič
Majhen korak naprej
Majhen korak naprej so naredili v Domu upokojencev Danice Vogrinec Maribor na Pobrežju, kjer je k domu prišlo nekaj mačk, ki so tam zaradi skrbi starostnikov in osebja tudi ostale. Pred domom so jim naredili hišico, kjer spijo, na klopeh pred zgradbo pa se varovancem pustijo razvajati in božati.
A to je res majhen korak naprej. Za večjega upamo, da se bo nekoč še zgodil – da bodo psi in mačke stalni obiskovalci domov za ostareli in del socialne terapije.
In če nam domišljija dela še naprej – mogoče bodo tudi zakoni kdaj nastavljeni tako, da bodo slepim in invalidom zavarovalnice krile stroške za pse spremljevalce, ki jih potrebujejo kot pomočnike za spremstvo in premagovanje manjših in večjih ovir.
