Ob pričakovanju novega leta lahko sežemo globoko v žep ali pa naredimo preprosto zabavo doma, da le ne pozabimo, čemu so prazniki sploh namenjeni. Druženju, zabavi, notranjem iskanju, poduhovljenosti in počitku. Vzemite, kar vam ugaja!
Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika je praznik dan, ko se navadno ne dela, posvečen kakemu pomembnemu dogodku ali spominu nanj. Besedni koren označuje praznino, poenostavljeno torej – dan brez dela.
Kot pravi sociolog Andrej Fištravec, so praznovanja kulturna obeleževanja sprememb, ki jih človek zaznava v naravi. Običajno so tradicionalna praznovanja povezana s sončnimi obrati in z ritmi med temi sončnimi obrati in pomembnimi dogodki.
Kaj bomo delali, je odvisno od nas samih
Fištravec pravi: »V urbani kulturi je stik z naravo zmanjšan, kultna dimenzija pa je vedno priložnost, da se naredi praznovanje na bolj prefinjen način.« Kako bomo torej praznovali in pričakali novo leto, je v prvi meri odvisno od nas samih, v drugi meri pa od ponudbe na trgu. Konec koncev je današnja družba potrošniška, to pa se odraža tako na trgu kot v našem razmišljanju.
In kako lahko praznike preživimo?
Sam praznik, pa naj bo to miklavževanje, božič ali silvestrovanje, lahko preživimo na različne načine. Lahko zgolj tako, da tisti dan malo boljše in dosti več pojemo, lahko opravimo kratek ali dolg obred, dan lahko konec koncev tudi preležimo v postelji, lahko se udeležimo kakega kulturnega ali humanitarnega dogodka, lahko pa, če imamo prosto več dni, odpotujemo v druge kraje ali v tujino. Opozoriti je treba, da je tudi kultura praznovanj raznovrstna: od množične, popularne naprej, vse do intimne in visoke.
Socialna potreba po druženju
Pomemben vidik pri praznovanjih je vidik druženja in pripadnosti, ki izhaja iz ene pomembnejših socialnih potreb. Ne glede za kako obliko praznovanja se odločimo, v prvi vrsti gre za druženje. Tudi če se odločimo, da bomo doma, ni nujno, da bomo praznike preživeli sami. Z nami so domači, sorodniki, lahko tudi prijatelji in znanci. Ob vsem tem seveda ne smemo pozabiti na tiste, ki so doma, ker zaradi zdravstvenih in fizičnih razlogov ne morejo od doma. Poskrbimo, da bodo imeli družbo, saj se osamljenost v prazničnih dneh stopnjuje.
Množična praznovanja
Iz socialnega vidika so se na temeljih potrošniške miselnosti razvila tudi množična praznovanja na javnih prostorih, pa naj bodo na prostem ali v zaprtih prostorih. Kot pravi Fištravec, lahko potrebo po družbi zadovoljimo tako, da gremo na bližnji hrib ali na trg, kjer bo večja množica ljudi.
Lahko se sprehodimo tudi po ulicah v centru mesta, kjer se zadržujejo tudi drugi meščani, ali pa se na Pohorje (če smo v Mariboru) odpravimo kar peš in v tistih dveh ali treh urah spoznamo nove ljudi. »Tudi tisti, ki so bolj introvertirane narave in ne bodo navezovali stikov z neznanci, se bodo v družbi dobro počutili,« razlaga Fištravec.
»Če komu ni všeč stati drug poleg drugega in ga moti metanje petard, pa bi vseeno rad bil na prostem v družbi, se naj odloči za odhod na hrib, kjer je narava in večji mir,« pravi Fištravec.
Praznovanja iz torbe
Poleg množičnih praznovanj na prostem poznamo tudi praznovanja iz torbe, ki se pojavljajo na podeželju in na robu mesta, se je spomnil Fištravec. Ljudje od doma v gasilski ali vaški dom ali v prostore mestne četrti ali krajevne skupnosti prinesejo, kar so skuhali in spekli doma ter se tam družijo. Ob tem se razvija predvsem ljudska kultura.
Na samem ali v večji družbi
Individualisti in introvertirane osebe največkrat praznujejo sami in strogo v krogu najbližjih, družinsko ali pa niti tako ne. Fištravec razlaga: »Gre za subtilna srečanja ljudi, ki taka srečanja negujejo pravzaprav celo leto. Pomembni so jim vonj prostora, osvetlitev, določena hrana in način, kako se jo zaužije, izbor glasbe, pogovori, ki temu sledijo, ne pa pripadnost množici.«
Praznovanja v tujini, v drugem okolju
Veliko ljudi se odloča, da bo praznike preživelo v drugem okolju, tudi v tujini. Odhajajo npr. v Dominikansko republiko ali v Avstralijo, tudi na nam eksotična otočja. Fištravec ugotavlja, da gre velikokrat pri takih potovanjih za beg od samega sebe in svojih obveznosti »Turistični angažmaji, ki vam nudijo veliko ugodja, se sicer razlikujejo po kraju in oddaljenosti, a globalno ni večje razlike, če spite v hotelu v Portorožu ali v Dominikanski republiki,« pravi in dodaja: »Bolj kot greste na jug ali vzhod, bolj boste zastraženi. Tam bodo za turiste ustvarili fikcijo in površinsko spoznavanje ljudi. Iztrgani boste iz pravega socialnega okolja, deželo boste spoznavali iz varnega in turističnega vidika.«
Pa še to:
»Če bodo šli na jug ali vzhod, kjer bo ob pričakovanju novega leta toplo in svetlo, svetlobo in toplino dejansko iščejo v svojem življenju,« pravi Fištravec. In taki ljudje lahko v končni fazi vse leto potujejo po zemeljski obli in iščejo toploto, ki bi ju pravzaprav morali imeti v sebi. (Ob njegovi razlagi sem se spomnila na to, da nekateri vse življenje iščejo lisico in rožo Malega princa, namesto da bi ju poiskali v sebi.)
Stopnja zahtevnosti potnikov praznovalcev
Med vsemi praznovalci, ki se odločijo za potovanje v druge kraje, so po Fištravčevem mnenju najbolj zahtevni iskalci. To so tisti ljudje, ki iščejo sami sebe, bistvo življenja, duhovnost ali kaj drugega. Navajeni so iskati sami, osamljeno, individualno, ne pa v družbi drugih potnikov turistov. V prazničnem času se njihovo iskanje še stopnjuje, pa tudi njihova želja deliti iskanje in cilj z drugimi ljudmi.
Pa srečno novo leto!
