Taki trenutki so izjemne vrednosti, saj nas nagovarjajo, da bi razvili notranjo hvaležnost. Hvaležnost za vsakdanji kruh, za razumevajoče starše, za srčne prijatelje, za mir v svojem bivalnem okolju in v duši, za ljubezen do sebe in do drugih, za nepozabne trenutke, za nove možnosti. In predvsem hvaležnost za zdravo telo – za to “lubo zdravje”, kot bi bila rekla moja stara mama.
Pred dobrim tednom dni, ko sem si privoščila počitnice od dela in službenih bremen, čeprav brez šoloobveznih otrok – a vseeno “paše”! – sem malo pohajkovala po Kozjanskem. Iz meglene in turobne Ljubljane sem na sončne prevorske griče zvabila tudi moje prijateljice Tajdo, Katjo in Jelko. Najprej smo se mastile z okusno domačo hrano izpod pridnih prstov moje mame, potem pa se naužile svežega podeželskega zraka. Privoščile smo si tudi prosti čas za razpravljanje o tem in onem ter postavljale idejne programske zasnove, ali preprosto rečeno “temeljne kamne” mojem mlademu podjetju. Dela bo zagotovo dovolj, volje je že zdaj na pretek, sredstva pa so tudi že na poti – samo vžgati je še treba raketo in poleteti! Včasih je strel v neznano najbolj zanesljiva pot do uspeha. Brez avanturistične žile in brez poguma, podati se na neznano in še neprepluto pot, bi tudi Krištof Kolumb nikoli ne odkril Amerike. Torej je treba včasih razpreti jadra na široko in loviti vanje veter novosti in sprememb. In zapluti s srcem. Proti soncu.
Nisem pa le uživala in sanjarila, kot bi moje delo najbrž ocenil moj ata, ampak sem tudi urejala nujne poslovno-finančne posle v Celju. Prav zanimivo se je bilo po več letih premora spet sproščeno sprehajati po spokojnem mestnem jedru in se radovedno ozirati po izložbah in starih stavbah. Spremembe so očesu opazne, a niso drastične. Po sili razmer sem morala zaviti tudi v celjsko bolnišnico in poiskati ambulanto za kirurgijo roke. Mama si je namreč prigarala atrofijo živca v zapestju, kar bo najbrž treba kirurško rešiti. Ona vsaj v kirurški poseg bolj verjame kot v alternativne metode zdravljenja. Najboljša bo najbrž kombinacija obojega. 
Kakorkoli že, želela sem torej naročiti mamo na pregled za operativni poseg, zato sem vztrajno čakala pred vrati ambulante dobre pol ure. Časa za opazovanje ljudi in dogajanja okoli sebe sem imela na pretek. Trlo se je bolnih ljudi, celo otrok vseh starosti je bilo polno. Eni naveličani od čakanja, drugi onemogli od bolečin, tretji obupani nad življenjem so viseli na neudobnih socialističnih stolih – za vse pa niti ni bilo sedišč. Ugoden trenutek, da se začneš zavedati največje osebne sreče – da si še zdrav! V meni se je nenadoma rodila neizmerna hvaležnost za zdravje in ta občutek še zdaj živi v meni. Samo, da mi ne bi bilo treba nikoli ure dolgo sedeti na tistih trdih stolih in čakati na usmiljenje pogosto preobremenjenih in nejevoljnih zdravnikov, sem si zaželela. In obupana nad čakanjem brez datuma odšla.
Ker sem za pol ure zamudila uradne ure, me je medicinska sestra sicer prijazno obdarila z upanjem, da bom mamo kljub temu lahko še isti dan naročila, a da bo treba “malo” počakati. Čakala sem in čakala … in opazovala dogajanje. Ta ista sestra sprejema paciente na operacije, dela preveze in jih pripravlja na kontrolni pregled ipd., pa še v sprejemno pisarno bo skočila, da sprejme nova naročila, če/ko bo utegnila. Ker ji slednje nikakor ne uspe storiti, se čakajoči pred vrati sprašujemo: zakaj ne morejo zaposliti še ene osebe ali vsaj študenta, ki bo sedel(a) v tisti majhni pisarnici in vpisovala imena pacientov v časovne razpredelnice zdravnikov? Koliko slabe volje in energije bi s tem prihranili! In še kakšni brezposelni osebi priskrbeli delo – povsem nezahtevno, a potrebno. 
A se naš še vedno preveč neelastični zdravstveni sistem res ne more že enkrat evropeizirati in približati potrebam uporabnikov, ki so v tem primeru žal nemočni bolniki, ki jim pogosto ne preostane drugega kot (pre)dolgo čakanje na prepotrebno zdravniško pomoč? Zdi se, da so prepuščeni na milost in nemilost zdravstvenemu osebju oziroma pomoči od zgoraj. Bog daj, da bi se oni od zgoraj enkrat ozrli navzdol in spregledali, kako težko je vztrajno čakati tu spodaj. In potem tudi kaj naredili za lepši jutri svojih strank, ki so tudi življenja vredni – in so ljudje.
