Nasploh humor vedno dobrodejno deluje na nas, naše počutje, prav tako pa odpira vrata, gladi nesporazume, zbližuje ljudi.
Velikokrat opazujem ljudi, ki so poslovno skupaj, večina od njih je smrtno resnih, skoraj prepovedano se je nasmehniti. Še več resnosti je, če so skupaj moški. Kot da velja prepoved smeha, dovtipa, nasmeha in kot da nas bo to naredilo manj resne, neodgovorne, neprofesionalne!?
Po drugi strani pa vsi vemo, da je stresa brez te pretirane resnosti v poslu vedno več in da bi včasih z majhno dozo humorja lahko naredili veliko dobrega. Posel smo ljudje, torej skrbimo tudi sami za sebe, en samo za denar in profit.
Ali je humor v krvi? Verjetno so določeni ljudje res po naravi bolj duhoviti, vendar pa menim, da gre predvsem za to, koliko smo sproščeni, če hočete samozavestni, da se sploh upamo v določeni situaciji reči, kar nam pride na misel. Mislim, da je marsikdo zelo duhovit, pa vendar te svoje duhovitosti ni niti sam odkril, kaj šele drugi.
Ko se boste naslednjič od srca zasmejali, pomislite ob tem, kako se tisti trenutek počutite. In zasidrajte tisti dober občutek v svojo zavest, da ga boste priklicali čimvečkrat, morda celo takrat, ko boste rabili nekaj, da vas bo dvignilo.
Morda vam kakšen nasmešek privabijo spodnje domislice!
Kdaj veš, da si star:
– ko tvoji otroci pridejo v srednja leta
– ko se prijaviš na rekreacijo, pa potem ne greš
– ko razum sklene pogodbo, ki je telo ne more izpolniti
– ko veš vse odgovore, nihče pa te ne vpraša
– ko ti je najljubša rubrika »zgodilo se je pred 25 leti«
– ko sediš v gugalniku, pa ga ne moreš zagnati
– ko imaš žar v očeh, ko ti posije sonce od strani
– ko ti in tvoji zobje ne spijo več skupaj
– ko tvoj hrbet odide, ti pa si še doma
– ko si na dopustu in ti prej zmanjka energije kot pa denarja
– ko svojim otrokom rečeš isto kot so tebi govorili tvoji ta stari, čeprav si to v dno duše sovražil
– ko je vstajanje enako dvigovanju uteži
– ko je tvojem telefonskem seznamu veliko dohtarjev
– ko postane lekarnar tvoj novi prijatelj
– ko imeti srečo pomeni najti svoj avto na parkirnem prostoru
– ko iščeš očala pol ure, potem pa ugotoviš, da jih imaš ves čas na glavi
– ko imaš dve vabili in se odločiš za tisto, kjer boš prej doma
– ko opustiš vse slabe navade, pa se še vedno ne počutiš dobro
– ko vidiš čakalno vrsto v trgovini in se odločiš, da kar nameravaš kupiti, pravzaprav ne potrebuješ
– ko je zibanje v gugalniku podobno vožnji z vlakom smrti
– ko se sprašuješ, kdaj si prišel iz hriba, ker se ne spomniš vrha.
