Da bi vsaj v tem času imela dom in varnost, da mladiči v miru odrastejo. Seveda pa je več takšnih, ki jim ozaveščenosti in odgovornosti še kako primanjkuje, morda so s posegom odlašali predolgo.
V rani brejosti živali se lahko odločite tudi za splav. Morda kruta odločitev, a nič bolj kruta od človeškega splava. Če smo ravnodušni do človeškega splava in nič ne storimo proti temu, zakaj bi imeli pomisleke pri splavu našega ljubljenčka ali najdenčka? Razumljivo pa bo tudi, če se odločite živalske otroke obdržati.
Znanka me je pred kratkim presenetila z novico, da jo je njena psica »presenetila«. Ne vem sicer, kako, saj je psička stara 5 let, ograjo na dvorišče imajo včasih odprto, vaški psi pa se svobodno klatijo okrog. Tudi sama sem jo že nagovarjala na sterilizacijo. Zato ne vem, odkod »presenečenje« …
Gluhost za nasvete, pač. Potem sem jo med drugim vprašala, kje bodo imeli mlade. Ja, v pesjaku, je bila presenečena. Vprašala sem jo, če meni, da je december dovolj topel, da bodo nekaj tednov stari mladiči zunaj. Tudi januar in februar sta nedvomno topla meseca …
Sploh ni razmišljala pred tem, kje bi bili mladiči. Povedala sem ji marsikaj. Tudi to, da kljub temu, da zakonodaja upošteva le minimum oskrbe, mora biti psica z mladiči na vsaj 20 stopinj Celzija. Vsega tega ni vedela, ker je ni zanimalo.
Kakršenkoli razlog imate za »presenečenje« – nasvet je isti. Treba je dobiti znanje. Veliko znanja, nikoli ga ni dovolj. Veterinarji, kinologi, društva, forumi, vsepovsod najdemo informacije. Če smo se že odločili za »presenečenje«, potem moramo ravnati odgovorno vsaj glede posledic. Med brejostjo je dovolj časa, da to znanje pridobimo, kužki in psička ne morejo biti prikrajšani zaradi naše brezbrižnosti, kajne?
Konkretne nasvete boste dobili pri vseh naštetih. Če zapišemo le bistveno – kot vsaka nosečnica se mora tudi vaša žival hraniti kvalitetno, gibanje mora biti zmerno, prilagojeno stanju. Seveda potrebuje veliko miru, tudi med kotitvijo in ko že ima mladičke. Zato bodo stiki z ljudmi, drugimi živalmi in leglom sicer nujni, a naj bodo zmerni, predvsem v začetku.
Ne naredite pogoste napake in ne oddajajte mladičev prezgodaj. Minimalna starost, pri kateri so kužki sposobni za oddajo, je 8 tednov, čeprav je pri večini pasem še bolje počakati kakšen teden ali dva. Pri mucah je ta rok daljši, 12 tednov. To so tudi zakonsko predpisane starosti in če oddajate mladiče prezgodaj, naredite ogromno škode njim, obenem pa ste v prekršku.
Tudi pri živalih velja: po jutru se dan pozna.
Žal pa velikokrat takšni nasveti naletijo na gluha ušesa, Slovenci radi pokažemo svoj pravi značaj in sila dobro srce tako, da se žival preprosto znebimo. Pri tem poznamo dva načina: 1. pobijanje mladičev; 2. podtaknitev mladičev zavetiščem, društvom, odgovornim posameznikom.
1. Pobijanje mladičev. Gre za eno od najbolj sprevrženih dejanj, kar jih lahko stori človek. Tudi v našem okolju imajo ljudje zelo bujno domišljijo, ko se je treba znebiti mladičev, včasih pa tudi brejih živali. Najpogosteje se mladičev znebijo tako, da jih zvežejo v vrečko ter odvržejo v najbližjo reko ali jezero.
Velikokrat jih ubijejo tako, da jih pretepajo, mečejo ob steno. Pogost način je tudi ta, da jih odnesejo v gozd, kjer pa je možnost, da jih najde naključni sprehajalec, zelo majhna. Veliko večja je možnost, da ti mladiči umrejo od lakote, žeje, podhlajenosti, kar storilci nedvomno vedo, saj jih puščajo povečini na nedostopnih mestih.
Na isti način se pogosto znebijo tudi brejih živali. Glede mladičev je tudi pogosta uporaba smetnjaka, zato bodite pozorni, kaj vam kdo podtakne vanj, da ne boste ubili mladičev po nesreči. Morda je storilcu prijetno, ko si predstavlja, da mladiče pri živem telesu melje smetarski kamion.
Tudi če mladiči slučajno preživijo, da se na primer pravočasno rešijo iz vreče, kar se je že tudi zgodilo, jih najpogosteje čaka hudo trpljenje, v najboljšem primeru smrt zaradi žeje, lakote in bolezni. Tako na primer v Sloveniji 85 odstotkov mačk umre pred 1. letom starosti. Ker živijo od 15 do 20 let, si lahko predstavljamo, v kakšni družbi bi živeli, če bi isti podatki veljali za človeka.
Trenutno iščem podatke o kmetu iz okolice Trbovelj, ki najprej počaka, da mladiči dosežejo starost nekaj tednov, češ da so šele takrat bolj primerni za to, da umrejo. Seveda je jasno, da so takrat mladiči večji, njihov živčni sistem še bolj razvit, zato je njihovo trpljenje še hujše. Ali je to namen, da naj umrejo malo bolj trdoživi, da bo njihova smrt še hujša? Ali lahko to razumete?
Če mladiče pobijemo ali drugače odstavimo na silo od samice, samico s tem spravimo v hud stres, lahko povzročimo določene bolezni, denimo mastitis, obenem pa dosežemo le to, da se bo takšna žival parila še naprej, večkrat kot drugače, saj je njeno poslanstvo, da ustvarja mladiče. Bolj ko jih pobijamo, več jih bo …
2. Tudi podtaknitev živali je izprijeno dejanje, nič bolj moralno kot pobijanje, čeprav storilci menijo drugače. Vsebuje tudi več hinavščine. Pri tem gre velikokrat za prikrita dejanja, da nekdo denimo ponoči pripelje mladiče v škatli in jih pusti pred vrati zavetišča. Pogosto pa se jim niti ne ljubi peljati do azila, temveč živali podtaknejo pri kakšnem vsaj za silo odgovornem in čutečem sokrajanu.
Včasih pa gre za povsem odkrita dejanja – da poskušamo mladiče predati društvu. Vedeti moramo, da društva niso dolžna pomagati, njihova zakonska dolžnost je ozaveščanje, ne oddajanje živali, ki jih po zakonu niti ne smejo sprejeti.
S tem, da podtaknete žival, le preložite odgovornost na nekoga drugega. Vaša žival je vaša dolžnost, ne dolžnost društev, zavetišč, občine in odgovornih posameznikov. Če odgovornosti niste pripravljeni sprejeti, potem tudi živali ne smete imeti, saj niste sposobni skrbeti zanjo.
Društva pa z veseljem pomagajo odgovornim ljudem, ki takšne živali najdejo, tudi njihova pomoč pri oddaji bo najbrž bolj učinkovita kot so številna e-pisma, ki vsak dan krožijo okrog. Pomanjkljivost teh pisem je, da nikoli ne vemo, če je oglas še sploh aktualen, ali je morda star že več let.
Zato prosim ljudi, ki niso brezbrižni in se zavedajo, da sveta okrog njih ne sestavljajo le ljudje, temveč tudi druga živa bitja, da bodo pozorni na dogajanje okrog njih, da redno pregledujejo smetnjake, okolico hiše in med sprehodom v naravi ne pogledajo stran, ko najdejo kakšno žival. Če potrebujejo pomoč, lahko mirno pokličejo katerokoli društvo za zaščito živali, ki bo v tem primeru rado priskočilo na pomoč.
Opisana dejanja je vsak posameznik tudi dolžan prijavljati. Gre za kazniva dejanja in prekrške – če jih ne prijavimo, smo sokrivi za to dejanje, za takšna dejanja omogočamo, da se bodo dogajala tudi v prihodnje. Zato pozivam občane, da je moralno dejanje, da s temi dejanji seznanjate Veterinarsko upravo Republike Slovenije, saj se le-ta težav sploh ne zaveda.
Podajajte prijave, če boste vztrajni, bo marsikatera uspešno rešena. Zbirajte dokaze o storilcih – to sicer ni vaša dolžnost, a ker so inšpektorji slabo usposobljeni za svoje delo in dokazov ne znajo zbrati, storite to raje sami, na primer fotografirajte storilca, če je možno.
Društva, ki delujejo na področju zaščite živali, vam lahko pomagajo pri tem. Če želite biti obveščeni, kaj se dogaja z vašo prijavo, kako je bila rešena, morate v prijavo to tudi posebej navesti. Za nekatera dejanja s področja mučenja žival pa je pristojna tudi policija, ki po doslej skopih podatkih to delo korektno opravlja. Tudi sama vam lahko pomagam pri tem, pišite mi na e-naslov barbara@roka-roki.si.
Živali niso predmeti in niso stroji za lovljenje miši ali čuvanje hiše. Tudi če jih imamo v ta namen – nemočne so, povsem odvisne od nas, zato smo dolžni dobro skrbeti za njih vsaj po sistemu daš-dam. A naj bodo predvsem to, kar so. Lepa, živa bitja, čista in poštena kot le malokdo, imejmo jih brezpogojno radi, brez pričakovanj.
Le z naklonjenim odnosom do živali in vsega okolja smo lahko srečni. Če za žival dobro skrbimo, nam bo lahko vračala vse dobro, le tako bomo imeli kaj od nje, in z njo navezali poln, čustven odnos, ki nas bogati. Mi smo naši živali ves njen svet, daje nam vse, kar zmore. Spoštujmo to.
Za svoje trditve imam veliko argumentov. Upam pa, da se mi bo oglasil tudi kakšen storilec, pristaš pobijanja ali zavrženja mladičev ter nasprotnik sterilizacij in kastracij. Upam le, da mi bo predstavil argumente za svoje početje.
Vse, kar sem napisala doslej, se nanaša predvsem na mačke in pse, vendar pa smiselno velja tudi za druge hišne živali. Konkretne podatke o teh živalih dobimo na določenih spletnih straneh ter pri specializiranih veterinarjih, ki pa jih žal ni ravno veliko.
Za vsa morebitna vprašanja, pripombe in predloge sem dostopna preko elektronske pošte barbara@roka-roki.si ali pa na spletni strani www.roka-roki.si. Hvala za pozornost in upam, da boste o zapisanem tudi razmislili. Bodite ozaveščeni in ozaveščajte naprej!
