Mogoče se celo oziramo po mlajšem nasprotnem spolu? In to kljub temu, da nas doma že najmanj 15 let čaka partner?
Najverjetneje nam takšne predstave niso tuje. Njihov razvoj pogosto spodbujajo filmi, ohranjajo pa se, kadar takšno vedenje pri nekaterih tudi opazimo. Vseeno se lahko vprašamo, v kolikšni meri je takšno obnašanje značilno za osebo okoli prelomnega 50. leta in v kolikšni meri gre za pretirano posploševanje. Takšni stereotipi namreč pogosto odvračajo pozornost od resničnih sprememb po 50. letu starosti in od življenjske situacije, kateri večina posameznikov stopa naproti.
Predstave o t.i. »krizi srednjih let« vključujejo raznorazne burne, radikalne in nenadne spremembe v življenju posameznikov, vendar pa se znanost bolj nagiba k spoznanjem, da le redki posamezniki med štiridesetim in petdesetim bistveno spremenijo svoje življenjske načrte, vrednote in življenje, ki so ga živeli doslej.
Le redki naj bi se ločili, ponovno poročili, zamenjali službe in interesne dejavnosti ter spremenili religiozna in politična prepričanja. Večina, ki je tovrstne spremembe doživela, poroča, da niso bile tako povsem nepremišljene in nenadne. Potrebe po spremembi so občutili že prej, le priložnosti, da bi jih izrazili, ni bilo.
»Kriza srednjih let« naj bi bila bolj povezana z določenimi osebnostnimi lastnostmi, predvsem pa s tem, kako smo se s spremembami v življenju spopadali doslej. Tveganje za razvoj t.i. »krize« je večje ob večji meri čustvene nestabilnosti in impulzivnosti ter ob več preteklih neugodnih izkušnjah v življenju in nekonstruktivnim načinom soočanja z njimi.
Kdaj torej lahko še sploh govorimo o »krizi srednjih let«? Ali je res verjetno, da se bo srečno poročen oče prelevil v starejšega moškega z mladostnico na sovoznikovem sedežu novega športnega avtomobila? Ali je vtis, da ženske po petdesetem letu povečano skrbijo za lastni videz in pogosteje srebajo koktajle s prijateljicami, upravičen? Na zadnji dve vprašanji bi prej odgovorila z »ne«.
Kljub temu, da spremembe po petdesetem letu starosti niso tako velike kot si včasih predstavljamo ali morda celo želimo, vseeno za veliko posameznikov predstavlja prelomnico. Vtis prelomnice ustvarja zaznava obdobja po štiridesetem letu kot časovnega obdobja med prvo in drugo polovico življenja. Okoli tega leta namreč pogosteje usmerimo pozornost nase, razmišljamo o svoji preteklosti in preteklih dejanjih.
Hkrati vso svojo energijo usmerimo v prihodnost in zastavljanje novih ciljev, saj jo začnemo vrednotiti kot bolj dragoceno. Zagotovo razmisleki o preteklosti in zastavljanje ciljev za naprej niso brez težav, vendar vseeno večini ljudi uspe osmisliti prihodnost in se pomiriti s preteklostjo.
Ob pozornosti na burno »krizo srednjih let« pogosto pozabljamo tudi na veliko večje in pomembnejše spremembe. Pri večini posameznikov okoli petdesetega leta je opaziti večje spremembe v odnosu s partnerjem. Od prilagajanja na te spremembe pa je odvisno, kako kvalitetno se bo odnos nadaljeval. Pari, ki so še do nedavnega usmerjali pozornost pretežno na otroke, stojijo sedaj pred obdobjem, ko so otroci vse bolj samostojni in se selijo od doma. Po takšnem obdobju so pari »prepuščeni« spet sami sebi. Ponovno se morajo soočiti s situacijo podobno tisti pred prvim otrokom, se deloma ponovno spoznati in ponovno delati na partnerskem odnosu.
Takšne spremembe v partnerskem odnosu in še nekatere druge spremembe v socialnem življenju predstavljajo »resnično krizo srednjih let«. Ta tema zahteva še posebno pozornost, zato bom z njo nadaljevala še v naslednji rubriki. Do takrat pa upam, da vse, ki ste upali, da boste vse burne spremembe zvalili na »krizo srednjih let«, nisem preveč razočarala.
