Mali gomolj je našel pot v Evropo sredi 16. stoletja s španskim ladjevjem. V svoji domovini, na višavskih dolinah Andov, je spadal krompir med najpomembnejšo prehrano že v 3. stoletju. Po verovanju tamkajšnjih Indijancev je imel krompir dušo. Prav posebno pa je postal cenjen v času kraljevanja Inkov, saj si je prislužil laskavi naziv “zlato Inkov”.
V Evropi si je krompir dolgo časa utiral svojo pot na jedilnik. Tujo “uvoženo robo” so ljudje spremljali z nezaupanjem. Če pa so se odločili za gojenje, jih je nemalo pojedlo jagode na krompirjevi zeli in ne gomolje. Pri tem je prišlo do težjih zastrupitev. Tako se je krompirja prijel naziv “hudičeva zel”. Potrebnih je bilo okrog 200 let, da so Evropejci odkrili in začeli ceniti njegove koristne lastnosti.
Pri krompirju torej niso užitni sadovi, ampak gomolji, odebelitve na koncu korenin, ki rastlini služijo kot shramba hranilnih snovi. Sadovi so zelene jagode, ki vsebujejo tako kot cela rastlina, veliko strupenega solanina. Krompir se razmnožuje na dva načina: spolno s semeni, ki so v jagodah in nespolno s poganjki.
Preizkušnjo je krompir prestal v času lakote. Pruski knez Friedrich II. je ukazal pridelavo krompirja, saj sicer krompir ni bil priljubljen. V tistem času se je krompir izkazal zaradi enostavne pridelave in kot zdrava hrana.
Kmalu so ga začeli uporabljati tudi kot zdravilno rastlino – kot učinkovito sredstvo proti bolezni beri – beri in vodenici. Španci so odkrili, da tisti mornarji, ki so jedli krompir niso oboleli zaradi pomanjkanja vitamina B1 (beri – beri). Surove rezine gomolja so polagali na zlomljene kosti, s surovim gomoljem so drgnili čelo pri glavobolih, nosili pa so ga celo v žepih za lajšanje revmatizma.
Kaj vsebuje krompir?
Pod skromno lupino skriva krompir svojo visoko hranljivo vrednost, dragocene vitamine, mineralne snovi in elemente v sledovih, kvalitetne rastlinske beljakovine in balastne snovi.
Od vitaminov je največ zastopanega vitamina B1 in vitamina C, prisotni pa so še folna kislina, vitamin B2, B6, vitamin K in niacin. Od mineralnih snovi so pomembni kalij, kalcij, železo, magnezij in fosfor. Od elementov v sledovih pa se nahajajo v krompirju krom, baker, mangan, selen in cink.
Pomembna je visoka vsebnost ogljikovih hidratov, predvsem škroba. Naše telo škroba iz surovega krompirja ne more prebaviti. Šele s termičnim postopkom (kuhanje, pečenje, cvrtje,…) postane škrob zlahka in v popolnosti prebavljiv. V procesu prebave se škrob razkroji v glukozo. Kri jo raznese v telesne celice, kjer se iz nje tvori energija.
Zaradi pazljive in dosledne pridelave poznamo danes okrog 80 različnih vrst krompirja, ki nas preko celega leta razveseljujejo v obliki različnih jedi in okusov.
Na kaj moramo paziti pri pripravi krompirjevih jedi
Surovi krompir ni užiten. Izgubo hranilnih snovi med pripravo jedi moramo čimbolj omejiti:
- krompir čistimo in peremo tik pred kuho,
- peremo ga v mrzli vodi in ga ne namakamo,
- poškodujemo čim manj celic, kar pomeni, ne razrežimo krompirja na majhne koščke,
- kuha z lupino hranilne snovi najbolje ohrani,
- kuha v sopari je najprimernejša,
- takoj po pripravi jed zaužijemo,
- krompirjevih jedi ne pogrevamo,
- zelene dele krompirja pred pripravo vedno izrežemo.
Shranjevanje
Krompir, ki ga želimo uskladiščiti, naj bo dozorel, nepoškodovan in suh. Potrebuje zrak, ne smemo pa ga imeti na svetlobi, sicer pozeleni, kar pomeni, da se tvori strupeni solanin. Najprimernejša temperatura je okrog 5°C. V krompirju, ki je shranjen pri nižjih temperaturah, se tvori sladkor. Če tak krompir pustimo mirovati dva tedna pri sobni temperaturi, se vsebnost sladkorja spet normalizira.
Krompirjev gomolj odlikuje nezahtevna pridelava, enostavno skladiščenje, raznolikost uporabe in zdrave sestavine.
Najtežje od vsega je izbrati primerno vrsto krompirja za določeno jed. V grobem ločimo tri tipe gomoljev:
- mokasti tip za pripravo pirejev, cmokov, juh, enolončnic,
- srednje trdi tip za krompir v oblicah, pommes frites,
- trdi tip za pripravo pečenega krompirja in solat.
