Verjetno so tudi vam »ta stari« modrovali: »Ko smo bili mi mladi, nismo imeli ničesar. Hvaležni smo bili za vsako malenkost! Vi pa, ki imate veliko več, niste hvaležni za nič!«
Zgodovina se ponavlja
Ko imaš svoje otroke, ponoviš vajo svojih staršev: kako je naša mladina razvajena, nehvaležna, kako imajo vsega preveč. Istočasno priznavamo, da smo mi, starši, krivi za to, ker preveč nudimo. Nekateri iščejo krivce tudi »v tem času, tej družbi, potrošništvu,« itd. Otrok ne moreš izolirati od okolja, od splošnega družbenega standarda, ta pa vpliva na njih in na njihovo doživljanje hvaležnosti.
Pa pustimo zdaj otroke pri miru, moji so že itak odrasli in bodo kmalu ponovili vajo naše generacije!?
Premalo hvaležnosti tudi s strani odraslih?
Kaj pa mi, ta stari? Ali smo tudi razvajeni, nikoli zadovoljni, nehvaležni? Za nami ni več nobene avtoritete, ki bi nas dnevno, uspešno ali pa neuspešno, spominjala na to, da je prav, da smo hvaležni in da nas obdaja veliko stvari, za katere smo lahko hvaležni.
Vsako jutro se zahvalim
Zadnje čase se več ukvarjam s tem vprašanjem in se tudi zavestno sprašujem, kaj vse me obkroža, česar lahko tudi ne bi bilo oz. kaj vse imam. V ta namen sem si izoblikovala jutranji obred, ko se zamislim, za kaj vse sem hvaležna in si to tudi napišem. V moj elektronski koledar sem si vstavila opomnik in sistem deluje. Na začetku se mi je zdelo to malo čudno, sedaj pa je občutek že precej boljši. Tako sem danes napisala, da sem hvaležna za to, da sem se včeraj pogovarjala s krasno osebo, ki mi je dala kontaktno število nekega zdravilca, za katerega upam, da bo lahko pomagal moji bolni mami. Poleg tega sem hvaležna, ker imam možnost, da pišem, da ustvarjam in pri tem uživam. Hvaležna sem tudi, ker sem zdrava, ker se dobro počutim, ker imam krasno družino, ker je danes lepo vreme, itd.
Ko ti nekaj vzamejo, se zaveš, da si imel
Ali ste se kdaj zamislili, koliko stvari jemljemo za samoumevne? Šele ko nam jih vzamejo, se zavemo, kaj smo imeli. Ena najbolj tipičnih je zdravje. Poglejte npr. dihanje: to, da dihamo, sploh ne opazimo. Ko pa smo prehlajeni in ko naša pljučka včasih bolj piskajo kot dihajo, opazimo, da nekaj ni v redu. Še posebej ko si starejši, se lahko težave kar hitro kopičijo, zato bodimo veseli za tisto, kar je, čeprav ni vse kot bi si želeli.
Je res, da je takšno vedenje povsem človeško, da smo nezadovoljni in stremimo po nečem, česar nimamo. Po drugi strani pa nas hvaležnost naredi bolj zadovoljne. To ne pomeni, da si ne prizadevamo za več, vendar smo tudi s tem, kar je, zadovoljni. Če bo pa še več, pa toliko boljše.
Nekateri ljudje imajo te mehanizme hvaležnosti kar nekako vgrajene v njihov značaj, nekateri pa ne in si morajo zato bolj zavestno prizadevati za to, da postanejo bolj hvaležni.
Kako si lahko hvaležen takrat, ko se zdi, da gre vse narobe?!
Najbrž ne boste zadovoljni z mojim odgovorom, kajti ta je: tudi ko gre kaj narobe, nas ravno to, da se osredotočimo na tisto, kar pa je v redu, lahko naredi boljše volje. Vedno se lahko najde kaj!
Lahko pa poiščemo v težavni situacijo sporočilo, da se moramo vprašati, zakaj gre nekaj narobe, ali smo si sami s svojimi mislimi priklicali težave. Marsikdo pravi: Bojim se, da ne bom zbolel! S takšnimi mislimi bomo res priklicali bolezen. Zakaj ne bi raje rekli: Hvala, ker sem zdrav in naj tako tudi ostane! Nobene razlike v pomenu, a velika razlika na naše možgane!
Kdor majhnega vreden ni, velikega ne zasluži!
Veliko ljudi si želi, da bi zadeli na loteriji veliko denarja. Sanjajo o hiši, avtomobilu, potovanjih. Pri čemer verjamejo, da so to stvari, ki jim bodo takorekoč čez noč spremenile njihovo bedno življenje v sanjskega.
Ker niso zadovoljni s sedanjimi rečmi, ki jih obkrožajo, pa čeprav jih imajo morda kar nekaj, zelo verjetno tudi kaj boljšega s svojim razmišljanjem ne bodo pritegnili. Ko postanemo zadovoljni s tem, kar imamo in smo za vse to hvaležni, se nam začnejo dogajati večje stvari. Na katere sicer potem gledamo z drugačnimi očmi, kajti vemo, da tudi če jih ponovno izgubimo, nismo veliko izgubili, kajti srečni znamo biti kar tako.
Ne gre za skromnost!
Skromnost je lepa čednost, vendar nas ne bo napolnila s takšnimi občutki kot hvaležnost. S skromnostjo se omejimo, kakor da nam določene stvari ne pripadajo. S hvaležnostjo pa uspevamo, ko imamo malo več ali pa malo manj!
Če si tudi vi želite biti vsaj malo hvaležni, lahko zaplešete ples hvaležnosti:
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=R9z2ELaBVJY[/youtube]
