Nonina kuhinja
Šofer je sunkovito zavrl in vrata avtobusa so se počasi odprla. Izstopila sem »na ovinku«, kjer sicer ni bilo postaje, je pa bil zelo blizu nonine hiše. Nona si je že pred tridesetimi leti izborila pravico, da lahko tam izstopi, ker: »Orkodindjo, ne bom maširala s tremi boršami po celi vasi, če mi ta junc lahko ustavi na ovinku!«.
Za trenutek sem postala in se razgledala. Vas se je počasi spreminjala. Stare hiše je zamenjalo nekaj novih, ljudje so se izseljevali, umirali, priselilo se je nekaj zdolgočasenih meščanov, ki so obnavljali podrtije in tako preživljali poletje ob morju.
Nonina hiša pa je ostala takšna, kot je bila od nekdaj. Vsaj od mojega otroštva naprej. Majhna, kamnita, z dvoriščem, kjer so kraljevali oleandri in so se sončile najmanj tri mačke. In z dvesto stopnicami do morja.
In ta vonj! Po soli, soncu, po kokoših in ribah. Po nonini kuhinji. Tam je bilo moje majhno kraljestvo. Cele dneve sem preživljala ob noninem štedilniku in gledala, kako s čarovniško spretnostjo čisti ribe, seklja česen ali pa dela majhne klobučke iz testa.
»Kaj je, otrok?«, mi je ponavadi rekla, ko sem vztrajno čepela na stolu in gledala njene hitre roke. »Mi boš pomagala?« In potem: »Alo, umit roke!«
Tako sem tudi jaz mesila, valjala in rezala z malo manj ostrim nožem kot nona, pa vendar je šlo…Tako sem vzljubila kuhanje in se naučila, da je neka stvar dobra, če lepo diši. To mi je tudi nona vedno govorila: »Veš, Magdalena, če je nekaj dobro, ne smrdi. Smrdijo stare ribe, slabi parfumi in slabi ljudje«. Kaj je mislila s smradom slabih ljudi nisem nikoli natančno vedela, sem pa od nekdaj ločila ljudi po vonju. In nekateri, čeprav bogati in lepo oblečeni, so mi smrdeli. Enostavno nisem prenašala njihove bližine.
Ko sem se preselila v mesto, sem nehala kuhati. Hodila sem v službo, se z muko privajala na slabo hrano, ki so jo kuharice v menzi zdolgočaseno stresale v kovinske krožnike in zvečer popila kakšen čaj s prijateljicami. Ali kozarec vina. Tako zelo sem pogrešala nono in domačo vas, da sem vsak petek komaj čakala na konec službe. Letela sem na avtobus in štela postaje do »ovinka«.
In potem sem spoznala njega. S prijateljico sva čebljali ob kavi, ko je prisedel. »Umetnik«, bi rekla nona. Starejši, temen, z lepo negovano bradico in dolgimi prsti. Z globokim glasom, ki me je počasi božal po laseh, po ramenih, z živahnimi očmi in kar je bilo najbolj pomembno – zadišal mi je po orehovi potici. Mogoče se zdi to komu smešno, jaz pa sem se zaljubila do ušes. In on vame. Vsaj tako je govoril.
Počasi sem nehala obiskovati nono. On me je popolnoma začaral! Govoril je o stvareh, o katerih nisem nikoli razmišljala, vodil me je na razstave in razlagal, kaj pomenijo barve na slikah, kaj je slikar mislil, ko ni mislil, da je mislil…Poleg njega sem se počutila kot neuka ovčka, nevredna njegove ljubezni. Njegovi prijatelji in prijateljice so bili vsi neznansko učeni, lepo oblečeni in vzvišeno prijazni. In nobeden mi ni dišal!
Hodila sva na draga kosila, kupoval mi je čevlje, me vodil k frizerju in počasi sem se spreminjala v eno njegovih umetnin. Jaz, Magdalena, sem izginjala.
Nekoč sem ga pripeljala k noni na obisk. Malo me je skrbelo, kaj mu bo rekla. V svoji preproščini je znala biti kar ostra in direktna in tak fin človek bi bil lahko takoj užaljen!
Nona pa ni rekla nič. Bila je prijazna, skuhala je odlično kosilo in naju stregla od nog do glave. Ampak nekaj je manjkalo! On je hvalil odlično kmečko kuhinjo in kmečko hišo in verjetno še kaj kmečkega, pa se zdaj ne spomnim čisto natančno.
Ko je šel ven kadit, me je nona zvlekla v kuhinjo. »Magdalena…«, je začela in si nadela strog izraz. »Se ti zdi ta človek primeren zate?«
»Ja!«, sem trmasto pogledala v tla. »Kaj mu pa manjka?«
»Star je in sfuzlan!«, je ustrelila nona.
»In kaj! So leta važna? Sfuzlan pa je zato, ker je umetnik, to so drugačni ljudje, ti tega ne razumeš!«
Zelo me je užalila. Od nje sem pričakovala podporo, čeprav me je glasek v meni ves čas svaril, da to ne bo šlo tako gladko. Če bi se takrat poslušala, bi opazila, da tudi jaz nisem preveč prepričana v resničnost najine romance.
Preden sva se odpeljala, me je še enkrat močno objela in me potiho vprašala: »A mu kdaj kaj skuhaš?«
»Ne«, sem rekla. »Jeva v restavracijah.«
»Zapomni si nekaj, otrok! Ti potrebuješ takega moškega, da mu boš lahko kuhala! Samo to ti povem! In razmisli, da ne bo prepozno!«
In če bi vedela, da jo bom takrat zadnjič videla, bi ga poslala nazaj v mesto, v tisti blišč, med umetnike, kamor jaz gotovo nisem nikoli spadala. In ostala bi pri njej.
Tako pa sva se odpeljala oba, ampak od takrat naprej je v meni živel črviček dvoma in me počasi grizel. Vsak dan sem se spraševala, če je on pravi zame. Nekega dne sem se ponudila, da mu skuham večerjo. Imel je veliko srebrno, moderno kuhinjo, ki me je spominjala na laboratorij. Nisem se znašla in vse je šlo narobe. Zažgala sem zrezke, krompir je bil še malo surov, ko sem ga postregla in testo za biskvit ni vzhajalo. On me je samo pomilovalno pogledal in rekel: »Saj se boš naučila ob kakšni drugi priliki. Greva ven na večerjo!«
O, takrat pa me je zgrabila sveta jeza! Na hitro sem spila kozarec vina in mu rekla, da jaz znam kuhati in to zelo dobro, ampak v pravi kuhinji, za pravega človeka! Tako!
Potem pa sem šla. Za vedno. Saj se je še nekaj slinil za mano, pa sem mu lepo razložila, da nisva za skupaj. Da ne bom nikoli fina mestna rit. In hvala za vse!
Iz sanjarjenja me je zbudil sosedin glas: »Lej jo, lej jo, si prišla! O kako bi bila Mara vesela, če bi dočakala, da boš tukaj odprla oštarijo! Kdaj pridejo zidarji? Alo, pridi na kafe!«
Z nasmehom sem postavila kovčke na dvorišče. Zadišalo mi je po domu.
Sponzor prispevka je trgovina Onix.
