Po drugi strani pa je satira tudi med najbolj aktualnimi in zanimivimi zvrstmi humorja. Satiriki ponavadi prehitevajo miselnost svojega časa, saj opozarjajo na smešne in absurdne posledice tako “dobrih in smiselnih” pojavov in idej, kot so npr. vojaške ustanove, cerkev, birokracija, prepričanje, da smo boljši od drugih, itd., in neusmiljeno razkrivajo najnovejše “propagandne trike”, s pomočjo katerih skušamo ljudje vedno znova in znova zavijati v lepšo embalažo najslabše med našimi lastnostmi, zaplankanost, ozkost, neumnost, nebogljenost itd..
Na splošno velja, da se s humorjem ukvarjajo ljudje, ki so v zasebnem življenju sicer resni. Če je tako, za satirike velja, da so smrtno resni ljudje. Vrhunski humor nasploh v osnovi zadeva resne stvari, ki se jih loteva na samosvoj način: ponavadi jih preobrne na glavo in ko nanje pogledamo s takšnega zornega kota, to učinkuje smešno.
Satira je idealna ob priložnostih, ko ne vemo, ali bi se raje smejali ali jokali. “Znanstveno” je dokazano, da se je ob takšnih priložnostih bolje od srca nasmejati. Zakaj? Odgovorov je več. Naj naštejemo le nekaj mogočih: Prvič, smeh je zdrav, saj ugodno deluje na procese v telesu. Drugič, smejati se je bolj zabavno. In naposled, tretjič, če na svoje napake pogledamo z malce nenavadnega zornega kota, se lahko, ob tem, da se dobro nasmejemo, tudi veliko naučimo o marsičem. Slednje pa v nekaterih primerih lahko učinkuje celo kot prepotrebno zdravilo. Drugače povedano: Če se veliko smejimo, obstaja velika verjetnost, da bomo živeli lepše in občutno dlje.
Satira kot tista oblika humorja, ki med vsemi velja za daleč najbolj kontroverzno, vsebuje vse omenjene prednosti, a je zaradi dejstva, da se običajno ukvarja z zelo resnimi stvarmi, za ljudi z občutljivejšimi živci lahko tudi obremenjujoča. Tanka črta med smešnim in tragičnim v vsakdanjem življenju je torej satirikovo delovno področje, njegova orodja poleg običajnega humorja pa so med drugimi tudi ironija, sarkazem, parodija in groteska.
Ker je za obvladovanje teh pripomočkov potrebna velika spretnost, obstaja tudi veliko neposrečenih satiričnih del, katerih avtorji niso obvladali tega ali onega izmed njih. Mnoge satirike zavede prepričanje o lastnem velikem pomenu in izjemno razviti inteligenci, ki pri njih povzroča svojevrstne preroške navdihe. Številne prevzame zanimanje za temne plati življenja in se prekvalificirajo v avtorje tragedij, obstajajo pa tudi nekateri takšni, ki jim primanjkuje dobrega okusa in se zato zadovoljujejo s tistimi bolj banalnimi vidiki in situacijami, ki se teoretično lahko zgodijo junakom njihovih del.
Satirična književnost in vojna
Henry Miller je v enem izmed svojih esejev dokaj slikovito opisal nekaj zanimivih razlik med Evropejci in Američani. Medtem ko so po njegovem Američani, ki za seboj nimajo tako bogate zgodovine in tradicije, praviloma dolgočasni, zavrti, nerazgledani, robati in zagledani sami vase, so Evropejci po tej plati nekoliko drugačni. Preprostega Evropejca sicer ne odlikuje izrazita prefinjenost omike, ki je značilna za njegovo tradicijo, a je po Millerjevem prepričanju veliko bolj naklonjen užitkom, ki jih ponuja življenje, močneje občuti tako življenjske tegobe kot tudi radosti, ima razvit občutek tako za smešno kot za tragično, poti in stranpoti njegovega čustvenega življenja pa so nemalokrat vredne opisov, kakršne najdemo v najboljših delih svetovne dramatike.
Vendar pa obstaja tudi področje, kjer Američani ostajajo v veliki prednosti in to je takorekoč ena izmed ključnih skrivnosti njihovega uspeha. Povprečni Američan namreč kljub vsem frazam o demokraciji in prepričanju, da je njegova država najboljša, v politiko nima prav nobenega zaupanja in za državni interes ni pripravljen žrtvovati niti dolarja preveč, kaj šele svojega življenja. Kdor s tega stališča opazuje podobo Evropejca, naleti na nekaj popolnoma nasprotnega, kar po Millerjevih besedah meji že na neke vrste blaznost. Takoj ko se namreč politiki, ki kot nekakšni fevdalci obvladujejo prostor s svojimi drobnjakarskimi interesi in razprtijami, zaradi tega ali onega vzroka spro med seboj in zaukažejo vojno, je vsak povprečen evropski moški takoj pripravljen zapustiti svoje ognjišče, s solzami v očeh zadnjič objeti svojo ženo in odkorakati naravnost v klavnico. To stori brez pomislekov, kar je sicer dobra snov za najrazličnejše tragične zgodbe, a je po drugi strani, trdi Miller, tudi razlog, da je Amerika v dvajsetem stoletju na vseh področjih močno prehitela v dveh vojnah dvakrat povsem razrušeno Evropo.
Jaroslav Hašek
Ne vemo sicer ali je Miller kdaj bral Haškovega Dobrega vojaka Švejka, ki bi morda nekoliko spremenil njegovo mnenje, dejstvo pa je, da ga imajo Američani v primernem prevodu priložnost brati šele od leta 1999 naprej. Predtem so sicer že imeli Švejka v neprimernem, hudo okornem prevodu, na voljo pa so imeli tudi pri odlično delo na podobno temo, ki ga je podpisal njihov rojak, Joseph Heller. Kavelj 22 (Catch-22) je roman, ki na črnohumoren način govori o absurdnosti vojne, v kateri imajo kot poosebljenje absurda lahko glavno besedo le birokrati.
Ameriški kritiki so Kavelj 22 označili za delo, ki je spremenilo način razumevanja vojne. Menda pa je le malokdo med njimi takrat vedel, da je kakih štirideset let predtem v Pragi v samozaložbi izšel Dobri vojak Švejk izpod peresa Jaroslava Haška, kontroverzne osebnosti, prepričanega anarhista, bivšega pripadnika ruske Rdeče armade in politkomisarja, nosilca večih odlikovanj, kroničnega alkoholika in med drugim celo bigamista. Hašek je, kot je naneslo, v starosti štiridesetih let umrl za tuberkulozo ravno leta 1923, istega leta kot se je rodil Joseph Heller.
Vojna je nasploh plodno področje za številne satirike ali pisce, ki so satiro v svoje opise vojne vpletali le občasno. Med tovrstnimi deli posebej izstopajo dela, kakršna so: Klavnica 5 Kurta Vonneguta mlajšega, Potovanje na konec noči kontoroverznega francoskega pisca Louisa Ferdinanda Celina, ali tretji del trilogije Mesečniki izpod peresa Hermanna Brocha.
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=DypQeUtmJ1w[/youtube]Dobri vojak Švejk ponuja še veliko več kot se zdi na prvi pogled
Prigode dobrega vojaka Švejka v svetovni vojni so, kar zadeva obseg in zgoščenost zgodbe, prepričljivo izdelanost značajev, ki pa kljub temu delujejo tudi kot karikature in številnih presenetljivih modrosti, ki so najpogosteje zakrinkane v neštete na videz nesmiselne anekdote, s katerimi oficirjem in svojim sovojakom do onemoglosti streže neutrudni Švejk, delo epskih razsežnosti. Vendar pa je epska dimenzija skrbno prikrita z nevsiljivo ironijo in humorjem, ki orisujeta značaj in iznajdljivost malega človeka v boju za preživetje.
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=T_SJNsBKHI0[/youtube]Glavni junak je Josef Švejk, ki, potem ko se je vpoklica v avstroogrsko vojsko med prvo svetovno vojno skušal izogniti tako da se je pretvarjal, da je nor in zato pristal v norišnici, kasneje postane pribočnik vojaškega duhovnika, ki ga zaigra pri kartah in ga zato prepusti mlademu nadobudnemu oficirju, s katerim Švejk doživi številne zgode in nezgode. Med drugim Švejk na koncu pristane celo v ujetništvu lastne vojske, ker se je v trenutnem vzgibu preoblekel v uniformo pobeglega ruskega ujetnika, le zato da bi videl, kako mu pristaja. Vsem pripetljajem navkljub se Švejku uspe izogniti najhujšemu tudi na vojaškem sodišču in se vrniti v svojo četo.
Roman, ki si ga je Hašek zamislil kot cikel, sestavljen iz šestih delov, je na tem mestu, sredi četrtega dela žal ostal nedokončan. Švejkove prigode je kasneje na presenetljivo prepričljiv način nadaljeval Karel Vanek, ki je Haškovega junaka kasneje “poslal” še na rusko fronto.
Za značaj vojaka Švejka, s katerim se Čehi dandanes izredno ponašajo, kar gre celo tako daleč, da se imajo za narod Švejkov, je značilno, da ostaja nerešljiva uganka, ki bo tudi v prihodnje burila duhove tako bralcev kot literarnih teoretikov, ki bi radi vse skupaj spravili v jasno začrtane okvirje. Je bil Švejk nezaslišan tepec, ki je ukaze izvrševal bodisi preveč ali pa premalo dosledno, v vsakem primeru pa z rahlo bebavim in nedolžnim izrazom na obrazu, kot trdijo nekateri, ali pa je bil neverjetno prepreden zvitorepec, skorajda pravi genij, ki se je znal spretno izogniti večini tegob vojaške službe in se ob tem še dobro ponorčevati iz oficirjev?
Tako kot Švejkov značaj, je nedoločljiv tudi Haškov bogati slog. Genialnost avtorja, ki s svojim v osnovi ostro satiričnim romanom še dandanes navdušuje tudi številne bralce, ki sicer ne marajo satire, ker pogosto deluje preveč vzvišeno, je mogoče še najbolj prisotna v dejstvu, da je po eni strani Hašku uspelo napisati Švejka na način, ki ni niti najmanj obremenjen z lastno inteligenco ali pridigarski, ne vzgaja ali vzvišeno poučuje bralcev, ampak jih predvsem dobro zabava. Po drugi strani je Švejk izredno večplastno delo, ki je nedvomno napisano na vrhunski ravni. Haškovi stavki so na videz razmeroma kratki in dokaj preprosti, a so tako po vsebinski kot tudi po slogovni plati prave mojstrovine, ki tudi na najbolj zahtevne bralce lahko delujejo le nadvse očarljivo.
Posebno poglavje so tudi ilustracije, ki jih je že za prvo izdajo narisal Josef Lada in so ostale kultne vse do današnjih dni. Na prvi pogled delujejo izrazito stripovsko in so prave karikature tedanjega časa. Oficirji robatih in neumnih potez so pravo nasprotje Švejku, dobrodušnemu debeluhu preprostega videza, ki pa na svoj nenavaden način pogosto deluje veliko bolj inteligentno in zbrano od vseh ostalih.
Hašek v svojem predgovoru k prvi izdaji Švejka trdi, da je resnica ravno naprotna kot se kaže na prvi pogled. Švejka predstavi kot zgled zdrave miselnosti: junaštva, doslednosti in zdrave kmečke pameti, torej vsega, kar po njegovem mnenju odlikuje pravega človeka v nasprotju s tistimi, “ki zase trdijo, da ustvarjajo zgodovino.”
Hašek kot prepričan anarhist se je torej zavzemal za prevrednotenje takrat prevladujočih vrednot, ki so povzdigovale herojstvo v vojni, nazadnjaško samozadovoljstvo malomeščanov in megalomanske apetite politikov. Švejka je tako mogoče brati v sozvočju s prevratniškimi mirovniškimi idejami, ki so dandanes postale nekaj, na kar lahko naletimo kjerkoli, a žal tovrsten zdrav razum še vedno nima vpliva, ki bi preprečeval številnim ljudem po celem svetu, da bi se šli pobijat med seboj v imenu interesov pohlepnih politikov, njihovih poslovnih partnerjev ali pompoznih in preživelih idej o večvrednosti in ogroženosti, za katerimi se vsi našteti pogosto in kar preradi skrivajo. V takšnih primerih se je več kot priporočljivo spomniti na Švejka in kdaj pa kdaj obrniti ogledalo na glavo.
